Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
868 epizod
Avtomobilsko prometne minute so namenjene novostim na avtomobilskem trgu, tako svetovnim predstavitvam, kot tudi novim avtomobilom, ki so na voljo kupcem v Sloveniji.
Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava
V svet električne mobilnosti se podajamo vedno bolj pogosto, razmišljamo in debatiramo okoli tega, ugibamo, kako smo daleč, pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni kupiti, uporabljati električni avtomobil. Odnos do električne mobilnosti se seveda tudi spreminja, prilagaja razvoju tovrstnih vozil, tudi infrastrukturi. Veliko odgovorov na vprašanje, kje smo v tem trenutku, pod kakšnimi pogoji bi danes sprejeli odločitev, da bi imeli električni avtomobil, je ponudila najnovejša raziskava, ki jo je podrobneje predstavil Andrej Brglez. Poglavitne ugotovitve, ki so razvidne iz raziskave, so: avtomobil bi moral biti stoodstotno napolnjen v 31 minutah, doseg bi moral znašati vsaj 470 km, cena pa ne bi smela biti višja od 30 tisoč evrov.
Renault je predstavil paleto hibridnih vozil. A dovolite, da gremo ob tej novici nekoliko v širino in nekoliko v zgodovino. Med proizvajalci, ki so pred dvema desetletjema s krvjo prisegali na električne avtomobile, je Renault eden redkih, ki je svoje zaveze tudi uresničil. Njegovi napori in tudi skupina električnih vozil, predvsem tistih za običajne smrtnike, so pohvalni. Pri tem seveda mislimo na Zoe, ne pozabljamo pa tudi na električnega Kangooja, ki sta vsak na svojem koncu električne mobilnosti orala ledino. In eden izmed osnovnih postulatov elektrifikacije je v tistih dneh bilo zaničevanje hibridov. Kot vmesna postaja, kot zapletena tehnologija, ki poskuša združiti nezdružljivo, kot nepotreben ovinek, kot slepa ulica, je bila hibridnost prepuščena samo Toyoti, ki je iz nje skovala uspešnico. Ostali proizvajalci so se hibridne tehnologije izogibali kot hudič križa, dokler ji niso začeli eden za drugim popuščati. Renaultova pot v hibridnost je tako lahko razumljena iz kar nekaj perspektiv … Seveda ne mislimo, da je francoski gigant izobesil belo zastavo in da se odpoveduje elektrifikaciji, a Captur, Clio in Megan, ki so dobili hibridno tehnologijo, zagotovo govorijo tudi o strateških premikih, oziroma o ponovnem premisleku, kakšna naj bo mobilnost v tretjem desetletju tretjega tisočletja. In zdaj k našim zvezdam. K hibridnim Cliu, Capturju in Meganu ...Uporabili so dva principa. Klasični hibrid in priključni hibrid. Ob tem, da Clio ostaja le kot klasični, preostala pa sta lahko tudi priključna … Ob raznih malenkostih je razlika med obema principoma za laika samo velikost baterije in z njo povezana avtonomija le električne vožnje. Pri priključnem hibridu gre do hitrosti 135 km/h in do dosega dobrih šestdesetih kilometrov, pri klasičnem hibridu pa elektrika samo pomaga atmosferskemu bencinskemu agregatu, nekaj sto metrov pa je mogoče narediti tudi samo s pomočjo elektromotorjev. Ta sta dva. Eden primarni, ki skrbi za pogon, in pomožni, ki napaja ostale električne porabnike v avtomobilu. Zaradi njega je 1,6-litrski bencinski agregat oproščen jermenov in tudi alternator mu ne visi več nad glavo, tako da se lahko posveča svoji osnovni nalogi: nuditi pogon vozilu na daljših razdaljah in odprti cesti. Tehnologija, Francozi trdijo da je bila snovana z roko v roki z ekipo iz Formule 1, je inovativna, zdi se tudi zapletena, a po prvih kilometrih z vsemi tremi vozili se izkaže tudi za precej učinkovito. Seveda sta osnovna – cilja manjša okoljska obremenitev in nizka poraba goriva – dosežena; kaj več pa bo o Renaultovih hibridih mogoče zapisati, ko bodo na voljo za daljšo vozniško izkušnjo. Še več pa bodo o njem povedali prvi lastniki, ki pa se bodo morali na banki zadržati kakšno minuto dlje. Tehnologija recimo pri Cliu velja dodatne tri tisočake, prodajniki pa trdijo, da se jih z uporabo in prihrankom goriva da v življenjski dobi avtomobila prihraniti.
Čeprav seveda tudi mnogi Japonci niso imuni na elektriko, pa bomo danes sedli v Mazdo, ki jo poganja dobri stari bencin. O Mazdi 3, ki živi med nami že četrto generacijo, smo napisali že kar nekaj besed. V obdobju koronavirusa nam je ukradla nekaj pozornosti, tako da jo s tem zapisom poskušamo postavljati na pravo mesto v našem avtomobilskem univerzumu. Zagotovo se spominjate reklame, v kateri voznik, poln stresa, sede v mazdo in histerični svet okoli njega izgine, ker ga zamenja umirjeno z nežno klasično glasbo zapolnjeno okolje. Avtomobilske reklame so praviloma polne pretiravanja, v primeru tega oglasa pa dejstva držijo. Zvočna zatesnjenost kabine je skoraj popolna. Oziroma popolna za ta avtomobilski razred, čeprav trojka tudi po drugih parametrih sili za modrokrvno mizo. Oblika je nenavadna, vsaj evropskemu očesu v tem trenutku. O silhueti se lahko prepiramo, je pa podoba neposredno kriva, da je vidljivost iz avtomobila večkrat omejena. Sicer avto pomaga s senzorji in kamerami, a klasični vozniki imamo še vedno radi, če se lahko na svoje oči prepričamo, kaj se dogaja okoli, predvsem pa za avtomobilom. Zdaj že legendarni Mazdin pogum, ko se je namesto trivaljnikov odločila v hlevu obdržati dinozavre, kot je na primer dvolitrski štirivaljni atmosferski bencinski motor, je v naši redakciji sprejet z aplavzom. Motor nas - vajenih turbo civilizacije - na začetku razočara, mogoče preseneti; a njegova prožnost, prijaznost in verjamemo tudi dolgoživost in uglajenost na koncu pretehtajo. V našem primeru je trojko gnal klasični Skayactiv z oznako »G,« na onega revolucionarnega z oznako »X« pa bomo še malo počakali. In tisti, ki motorju očitate zaspanost… Na povsem prazni in zelo zaviti cesti smo vozilo priganjali do mej dobrega okusa in agregat je v visokih številkah vrtljajev tako odločen, da se kmalu pokaže slabost sedežev, ki dajo premalo bočnega oprijema, oziroma so namenjeni križarjenjem s klasično glasbo v odličnem glasbenem sistemu in je le del siceršnje sodobne elektronike ter asistenčnih sistemov. Slednji pa v takšnih avtomobilih niso več novost, temveč nuja. Mazda 3 bo z nami še kar nekaj poletij in tega se lahko le veselimo.
Mazda CX30 je izjemno žlahten križanec, ki prinaša tudi revolucionarno tehnološko novost, bencinski agregat »skyactive x«, ki naj bi v določenih voznih situacijah simuliral vožnjo kot jo poznamo pri dizelskih agregatih. Andrej Brglez matematično dokazuje, da smo z leti postali boljši vozniki, a nam seveda še vedno manjka tolerance in kulture na cesti. Citroen bo šel po sto letih spet z avtomobili čez Saharo, tokrat z električnimi, Nissan pa priporoča svoje električno vozilo leaf Dream Drive, v katerem se razdraženi dojenčki hitro povsem umirijo.
Slovenski avto leta – nismo še pozabili nanj, pa tudi na druge finaliste ne, saj so vse prej kot za pozabo. Danes se posvetimo Oplovi corsi, ki so ji med drugim omogočili, da tudi ponoči naredi dan. Potem pa še enkrat omenimo, oziroma bo to storil Andrej Brglez, kako prodira Sony v dnevne sobe na štirih kolesih.
Vprašanje je, koliko časa še bomo imeli vsak svoj avtomobil. Mobilnost se spreminja, mnogi že ponujajo nove oblike. Pri Toyoti so se študij, kaj, kako in komu ponuditi, temeljito lotili in z novo znamko KINTO že nakazujejo, kam merijo v prihodnosti. Gre za ponudbe, ki zajemajo prevozne usluge, prirejene za vsakega uporabnika posebej. Podatki, kakšne so naše običajne potovalne poti, način vožnje in sploh potovalne navade, tako in tako niso več skrivnost, zato ponudniki vedo, kaj in komu bodo lahko kaj ponudili. Čaka nas torej prihodnost brez lastnega avtomobila, opozarja Andrej Brglez.
Na izlet smo se zapeljali z izjemno prostorno limuzino, Škodo superb, ki so jo osvežili in ki je brez sramu lahko tudi ugleden poslovni prevoznik. Tudi tokrat ne bo šlo brez elektrike – omenjamo Peugeota in končno tudi Fiata; opozorimo na to, da bi lastnik avtomobila moral biti tudi lastnik podatkov iz avtomobila in da bi moral sam odločati o tem, kdo in kako jih lahko uporablja. Potem pa Andrej na kratko strne, kaj v avtomobile prinaša letošnji Sejem potrošniške elektronike, ki je bil v Las Vegasu.
Zapeljali smo dva iz koncerna Volkswagen. Audi je iz modela Q3 izoblikoval kupejevski model Q3 sportback, ki je prestižen kot poč Audi mora biti. Veliko skupnega imata s Volkswagnovim passatom, a sta po drugi strani namenjena čisto drugim kupcem. Ford pa je začel v avtomobile vgrajevati tehnologijo, ki zazna oviro oziroma nevarnost za ovinkom, ki je voznik še ne vidi. Informacijo potem posreduje zadaj vozečim.
Renault captur je bil ustanovitelj razreda manjših križancev – skupaj z edinim konkurentom tedaj, Nissanovim jukom. Zdaj, ko se je pojavil v drugi generaciji, je tekmecev že čez dvajset. Peljali smo legendarnega Suzukijevega jimnya, ki z bogato opremljenostjo ni več samo specialist za vožnje po kolovozih avstrijskih lovskih revirjev. Še enkrat spomnimo, da so lutke pri preskusnih trčenjih izjemnega pomena.
Elektrifikacija vozil, ki prihaja počasi a vztrajno, nas je dokončno naučila, da gre za evolucijo in ne za revolucijo. Lani smo tudi zapeljali v razpotje, ko se bomo morali odločiti, katero smer bomo ubrali v povezavi z digitalnim okoljem sodobnega avtomobila; proizvajalci imajo namreč izjemno veliko veselje s povezovanjem telefona z možgani avtomobila, kar zna biti že tudi moteče ali celo nevarno. Še vedno smo ploskali SUV-jem, križancem in podobnim – to bomo počeli še tudi v 2020; kar pa zadeva bitko za zeleni planet, se je ta lani odločno napovedala, a jo bo v prihodnjih letih potrebno še izbojevati.
Elektrifikacija vozil, ki prihaja počasi, a vztrajno, nas je dokončno naučila, da gre za evolucijo in ne za revolucijo. Lani smo tudi zapeljali v razpotje, ko se bomo morali odločiti, katero smer bomo ubrali v povezavi z digitalnim okoljem sodobnega avtomobila; proizvajalci imajo namreč izjemno veliko veselje s povezovanjem telefona z možgani avtomobila, kar zna biti že tudi moteče ali celo nevarno. Še vedno smo ploskali SUV-jem, križancem in podobnim – to bomo počeli še tudi v 2020; kar pa zadeva bitko za zeleni planet, se je ta lani odločno napovedala, a jo bo v prihodnjih letih treba še izbojevati.
Andrej Brglez izpostavlja, da je iztekajoče se leto nedvomno zaznamovala avtonomna vožnja, in sicer v tem smislu, da je pred tem prevladovala kar nekakšna evforija, da je avtonomna vožnja že tako rekoč tu in da bo čez noč vse spremenila. Vse skupaj se je zdaj malo umirilo, prišli smo do spoznanja, da ne bo šlo tako hitro in da je med drugim voznik tisti, ki lahko predvideva, računalnik pa tega še ni sposoben.
Zapeljal nas je Hyundai tucson, ki se tudi ponaša z oznako N line. Pripeljal se je čisto novi Nissanov juke, ki je še vedno posebnež, a še zdaleč ne tak kot je bil pred devetimi leti. Zabeležili smo še dve novosti, in sicer novi električni Renault zoe, ki zdaj doseže že skoraj 400 kilometrov, ter Peugeot 208, ki se je krepko osvežil, v ponudbi pa ima tudi električno različico. Na koncu še enkrat poudarimo, da je konstruiranje zimske pnevmatike izjemno natančno in zahtevno delo, prava znanost.
Zapeljemo se z novim Mitsubishijevim poltovornjakom L200, ki prepelje več kot tono tovora kot za šalo, ob tem pa se tudi ne ustraši snega in slabših voznih razmer. Nekaj dni pa smo lahko švigali naokrog z mali Suzukijevim športnim swiftom, ki pa mokrote in snega na cesti ne mara preveč. Še enkrat opozorimo, da sta sneg in led, ki se nabereta na strehah tovornjakov in prikolic, lahko na cesti velika nevarnost, zato moramo biti pozorni tudi na to. AMZS pa je za delovanje pri projektu EuroRAP prejela prestižno britansko nagrado s področja prometne varnosti.
Tudi Volkswagen ima z električnimi avtomobili velike načrte – v prihodnjih mesecih prihaja novi električni ID.3, a mi tokrat zapeljemo Mazdinega novega bencinarja, ki se obnaša kot dizel in Volksvagnovega oziroma Škodinega preizkušenega dizla, ki se še vedno ne da. Potem pa Andrej Brglez še enkrat opozori, da gre priporočila o zmanjšanju hitrosti zaradi megle jemati resno in da je težko razumeti tiste, ki z veliko hitrostjo vozijo tako rekoč v neznano.
Heroji niso utrujeni, bi lahko rekli, če pomislimo na tiste, ki »furajo« v pižamah. David Razboršek, direktor Zavoda Vozim poudarja, da se rojevajo vedno nove in nove ideje, kako bi prepričali tiste, ki vozijo pijani, da ne bi sedli za volan. V Zavodu so tako s partnerji projekta z znanimi Slovenkami ustvarili tudi novo komunikacijsko orodje – Koledar gole resnice – da vsak dan opominja na dragocenost življenja, ki ga lahko prehitro ogrozijo nespametne odločitve. Andrej Brglez pa opozarja na rešitev, ki so se je lotili na Japonskem, kjer so tudi imeli velike probleme z vožnjo povezano z alkoholom. Tam je kriv in lahko kaznovan vsak, ki je vedel, da gre nekdo pijan za volan, pa tega ni preprečil. Skratka, krivcev je lahko več.
Hibridna zgodovina je pri Toyoti že zelo dolga. Zdaj ni več dizelski ampak hibriden tudi RAV4 - nam se zdi, da so napravili korak v pravo smer. Še enkrat spomnimo, da vožnja s štirikolesno gnanim terencem daje lažen občutek, da smo v slabih vremenskih razmerah pred vsemi in se nam ne more nič zgoditi, a pogosto pozabimo, da pri zaviranju nimamo prednosti. Primož Lemež pa ugotavlja, da pri nas primanjkuje električnih vozil in napoveduje šesti simpozij Emobility, ki bo prihodnji teden v Ljubljani.
Hyundai tudi pri nas zadnje čase dosega dobre prodajne rezultate, vzrok pripisujejo predvsem pisani ponudbi športnih terencev, a tokrat se posvetimo modelom, ki v oznaki nosijo črko N. N line pomeni nekaj športnih dodatkov za bolj dinamičen videz in turbo bencinski motor, ki v modelu i30 zmore 103 kilovate. I30 N fastback performance pa je opremlkjen z dvolitrskim 202-kilovatnim turbo motorjem in je bogato opremljen športnik za uporabo na vsakdanjih poteh. Oba sta prijazna za vsakdanjo uporabo.
V minulih dneh smo večkrat poudarjali, da asistenčni sistemi v novodobnih avtomobilih tudi lahko pomagajo, da se vozimo enakomerno in s primerno varnostno razdaljo. Volana ne smemo spustiti nikoli iz rok, morda le za nekaj sekund, potem moramo spet sami prevzeti krmilo. Lahko pa se povsem odpovemo zaviranju ali pritiskanju na plin, teoretično se lahko ure in ure vozimo ne da bi se dotaknili pedala za plin ali zavore, to nam je omogočeno in tu pravzaprav mnogi nimajo nikakršnih pomislekov. Proizvajalci pa opozarjajo, da moramo biti v vsakem trenutku sposobni reagirati in prevzeti nadzor na vozilom. Mislim, da bi se morali vseeno vprašati, če smo tega res sposobni in vedno pripravljeni na nepredvidljive situacije, do katerih na cestah pogosto prihaja. Andrej Brglez poudarja, da sam robotu ne more stoodstotno zaupati.
O temi, ki se je (seveda skupaj z vami) lotevamo prihodnji teden. Gre za vožnjo po levem prehitevalnem pasu, ki ga nekateri dobesedno vzamejo za svojega. Kadar na avtocesti ni gneče, res ni vzroka, da bi se vozili po levem – na to bi vas radi spomnili. Drugače pa je ob konicah, ko je gneča in sta polna tako vozni kot prehitevalni pas. S sodelovanjem Policije in DARS-a bomo poskušali doseči, da bi ob konicah promet na avtocestah (gre predvsem za vpadnice v Ljubljano) sicer tekel nekoliko počasneje, a zato brez zastojev. Malo večja varnostna razdalja in umirjena vožnja omogočata, da se vozniki na vpadnicah lažje vključujejo v promet in tako vse skupaj teče bolj gladko, razlagata Andrej Brglez in Nataša Kovše z DARSa. Začnemo v ponedeljek zjutraj. Brez vas ne bo šlo.
Zapeljala nas je električna kona, ki nas je navdušila. Poročamo tudi o prihodu hibridne različice, ki dopolnjuje paleto Hyundaijevih športnih terencev. Škoda je pripeljala že svojega tretjega športnega terenca, kodiaq je kralj, vmes je karoq, zdaj pa se je pripeljal še najmanjši, imenuje se kamiq. Renaultova lahka gospodarska vozila bo poganjal vodik. Mi pa se skupaj z DARSom, policijo in vozniki pripravljamo, da bomo peljali po prehitevalnem le takrat, ko prehitevamo, sicer nerviramo zadaj vozeče in izzivamo, da se kaj zgodi. Ob konicah, ko sta natrpana oba pasova, pa bomo vozili strpno in prijazno do drugih.
V Ljubljani se je prejšnji konec tedna začel jesenski del Turneje mobilnosti. Gre za preizkušanje sposobnosti v simulatorju vožnje, s katerim v Triglavu raziskujejo, kakšni vozniki smo Slovenci. Za zdaj se je izkazalo, da se mnogi cenijo previsoko; če bi bila vožnja v simulatorju pogoj za pridobitev vozniškega izpita, potem dva od treh voznikov preizkusa ne bi opravila. Andrej se med drugim sprašuje, zakaj počnemo v prometu nekaj, za kar vemo, da je lahko nevarno. Ocenjevanje je sicer računalniško, zraven pa je dodano še subjektivno mnenje strogega učitelja vožnje. Enemu izmed ambasadorjev projekta, Domnu Prevcu, je šlo dobro, le noga je bila občasno malenkost pretežka. Simulator bo jesensko turnejo končal sredi novembra v Ljubljani.
Zapelje nas Mitsubishi outlander, ki lahko veliko dela opravi tudi s pomočjo elektrike, potem opozorimo na prihod še enega iz iste hiše, na osveženega ASX-a, in še na predstavitev osme generacije volkswagnovega passata. Z Andrejem Brglezom pa razmišljava, kateri način za upravljane s funkcijami v avtomobilu bi bil najbolj primeren in varen - ali s pomočjo zaslona na dotik, s pomočjo stikal na sredinski konzoli ali na volanski prečki, s kretnjami ali glasovno – to pa prinaša tudi dodatne možnosti, da nas slišijo in nam sledijo.
Neveljaven email naslov