V Rimu je imel oratorij kot glasbena oblika prav poseben status. Opera je bila tam vseskozi podvržena papeški cenzuri. Drugače kakor v Benetkah, kjer so nastajala javna operna gledališča, je bila prepuščena pobudi plemiških družin in izvedbam na njihovih domovih. Javno gledališče Tor di Nona, ki ga je leta 1671 odprla v Rimu živeča švedska kraljica Kristina, je delovalo le tri leta. Glede na okoliščine ne preseneča, da se je kot alternativa operi razvil oratorij. Mnoge rimske duhovne ustanove so skozi vse leto organizirale izvedbe oratorijev. Sprva so bile to predvsem uglasbitve latinskih besedil v pripovednem slogu, sčasoma pa so prevladali libreti v italijanščini z dramsko zasnovo in jasno razporejenimi vlogami. Sestavljali so jih monologi, dialogi, recitativi, arije in ansambli, čeprav je bilo dogajanje pogosto omejeno in je bila vsebina včasih povsem kontemplativna. Pesnike so navdihovale moralizirajoče ali alegorične teme, svetopisemske zgodbe in pripovedi o življenju svetnikov. Včasih se zdi, da je bila izbira svetopisemskih tem edini duhovni element. Oznaka »oratorij« je bila skoraj kakor nekakšna krinka, ki je omogočala operne in dramske dogodke tudi v postnem času, ko je papeški odlok prepovedoval uprizarjanje oper.