Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
Nogometni talent bo ostal neizkoriščen le zato, ker oče nima za bencin
“Rekla je, da gre k prijateljici na obisk. Po tednu dni je prišla, vzela vse svoje stvari in odšla. Nič ni rekla, da ji je žal, nič. Rekla je le, da ji je tam bolje in da je zato odšla. Od takrat smo se videli le še trikrat in niti enkrat je ni zanimalo, kako nama gre. Ali da bi nam vsaj kaj denarja poslala in tako pomagala, ker ve, kako velike denarne težave imamo. Nič,” pravi osemnajstletna Vesna o minulih treh letih, odkar mame ni več v njenem življenju.
“Takrat sem bila v prvem letniku srednje šole. Začele so se resne težave, ponavljala sem letnik, a ga znova nisem mogla izdelati. Pretežko je bilo vse, kar se je dogajalo doma … Zdaj sem vpisana na drugo šolo, a sem šele v drugem letnik. A tu se bolje počutim, tudi lažja šola je. Res pa je, da je že kar nekaj časa minilo od maminega odhoda, zato na to manj mislim …”
“Bratu je bilo tudi težko. Nikomur ni povedal, kako se počuti, niti nama z očetom niti socialnim delavkam in drugim, ki so mu želeli pomagati. Zaprl se je vase in vem, da to še vedno drži v sebi in da mu je hudo. Tudi meni je. Oba težko živiva brez mamice. Včasih, preden zaspim, razmišljam o njej, zakaj je odšla in ali ji je res bolje tam, kjer je.”
Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici: “Pred kratkim sem bil znova hospitaliziran za štirinajst dni in otroka sta morala tudi tokrat živeti sama. V bolnišnici sem – že tako zelo bolan – le še nenehno razmišljal, kako jima gre, kaj delata, ali je vse v redu. In najbrž sem bil od tega še malo bolj bolan, kot sem. Bolezen me silovito izčrpava, nazadnje sem izgubil 15 kilogramov. Zadnje dni sem se lahko premikal le še z berglami, vse moči mi je pobrala bolezen. Zdaj je vsaj malo bolje.”
“Že tako imam minimalno plačo, ker sem v bolniškem staležu, je denarja še manj. Sin dobiva še nekaj malega otroških dodatkov, nekdanja žena pa preživnine ne plačuje. Plačuje jo preživninski sklad, a le za Jana. Vesna je to pravico z 18. letom izgubila, čeprav se redno šola. Če bi redno plačeval vse položnice, bi nam zmanjkalo za hrano. Že če bi plačal zgolj najemnino in stanovanjske stroške, bi nam ostalo le še 100 evrov za ves mesec. Zato položnice ostajajo neplačane. Tako se bojujem sam z dvema otrokoma, vendar ne gre, ne izide se. Izvršbe se že vrstijo in strah me je, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje. Ker potem nimamo kam …”
Jan, za katerega njegova sestra Vesna pravi, da maminega odhoda ni in najbrž nikoli ne bo popolnoma sprejel, je svojo rešilno bilko iz vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, našel v nogometu: “Nogomet mi res ogromno pomeni, ker v njem uživam in ga imam rad. Od ena do deset – enajst,” oceni moč svoje ljubezni do tega športa sicer zadržan najstnik.
“Trenutno mi gre odlično! V našem kraju sem bil predober, zato so me povabili v večji klub, ki nastopa v prvi slovenski ligi. To je ogromna čast zame, saj sem še tako mlad in prihajam iz majhnega kraja! Izbrali so me, ker imam potencial, sem hiter, spreten in imam pregled nad dogajanjem na celotnem igrišču, česar nima prav vsak! Veliko truda sem vložil v nogomet. Ne le da sem obiskoval treninge, tudi v prostem času sem si naložil še dodaten program treningov in delal dodatne vaje, da sem izboljšal svoj čas teka na 60 in 100 metrov – vse zato, da bi mi le uspelo. Zdaj sem dosegel cilj in sem v res dobrem klubu.”
“A težave so drugje. Ker me mora oče voziti na treninge, nikoli ne vem, ali bom sploh lahko šel trenirat ali ne. Nikoli ne vem, ali bo imel za bencin. Lahko se bo zgodilo, da bom sodeloval na premalo treningih, in bom zato med tekmo lahko zgolj sedel na klopci. Ali pa da na dan tekme, ko morajo starši sami pripeljati otroke v kraj, kjer se tekme igrajo, oče ne bo imel za gorivo. Ne vem, ali mi bo lahko plačal vadnino, ali bo imel za plačilo opreme. Že tako imam zelo slabo opremo: imam slabše kopačke, drugi imajo hlačke in majice znanih proizvajalcev, jaz treniram v navadni jopici …”
“Jan je imel težave v šoli in mu ne morem pomagati, res se pozna, da je brez mamice. In če mu že v šoli ne gre, me je groza, da mu ne morem omogočiti razvoja res velikega talenta. Groza me je, ko pomislim, da morda ne bo imel kariere, kot bi jo lahko, zgolj zato, ker nimam niti za bencin, kaj šele za kritje drugih stroškov …” ima slabo vest oče.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Vesnini in Janovi družini.
Kajti kljub vsemu trudu in odrekanju se dolgovi kopičijo in nikjer več ne morejo varčevati: Vesna in Jan imata sicer malico in kosilo v šoli, konec tedna in med počitnicami pa so s hrano zelo na tesno: “Nekoč smo imeli kruh in klobase za malico ali večerjo, zdaj je to kosilo. Včasih nam tudi za kruh zmanjka in ga nimamo tri, tudi štiri dni,” opiše Vesna, čeprav sama pripomore, kolikor lahko: “Imam štipendijo, s katero si kupim mesečno avtobusno vozovnico, ostanek pa dam očetu, da ima za hrano ali položnice. Zase ne obdržim ničesar!”
Vesne, ki se je že tako odrekla oblačilom, modernejši in toplejši obutvi, pa kakšni kozmetični drobnariji in drugemu, kar bi jo naredilo enakovredno, vrstnice skorajda ne vabijo več na popoldanska druženja: “Uf, če nimaš denarja, jim nič ne pomeniš! Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej. Tudi ekskurzije so pogosto zelo drage, stanejo 20 ali 30 evrov, tudi tiste, ki so obvezne. A si ati ne more privoščiti, da bi mi plačeval še za šolo. Zato takrat, ko gredo sošolci na ekskurzijo, ostanem doma. Ko se vrnejo in mi razlagajo, kako je bilo lepo in kako dobro so se imeli, gledam stran in si mislim svoje. Ne upam si jim povedati, da nisem šla zgolj zato, ker nimamo denarja …”
Toda Vesna si vsaj tako kot vse našteto želi, da bi se lahko vrnila k športu: “Trenirala sem odbojko in twirling. Zelo rada sem imela oba športa in v obeh sem dosegala imenitne rezultate tudi na državni ravni. Potem pa zaradi denarnih težav nisem mogla več. Vadnina za vsak šport namreč stane 30 evrov … Težko mi je bilo, prijateljice so šle na trening, jaz pa sem jih v telovadnici lahko samo še gledala. Zelo mi je bilo težko in ogromno bi mi pomenilo, če bi lahko znova trenirala. Tudi vso opremo še hranim in takoj bi se vrnila, če bi se le lahko!”
Da bi vsaj Janu dali možnost za razvijanje tako izjemnega talenta, so se vsi trije odrekli vsemu, čemur so se lahko. Kljub temu jih spirala dolgov, ki se kopičijo, vleče navzdol. Toda za čase, ko ne bo več tako, ko bo vsa ta ubijajoča negotovost za njimi, Vesna hrani nekajletno željo: “Če bi imela denar, bi šla v restavracijo, naročila bi si lignje s šunko in sirom in veliko pomfrita in bi se enkrat pošteno najedla! Še nikoli nisem bila na lignjih …”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Vesno in Jana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043, 01-5443-042 ali 08-205-26-93, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
538 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
Nogometni talent bo ostal neizkoriščen le zato, ker oče nima za bencin
“Rekla je, da gre k prijateljici na obisk. Po tednu dni je prišla, vzela vse svoje stvari in odšla. Nič ni rekla, da ji je žal, nič. Rekla je le, da ji je tam bolje in da je zato odšla. Od takrat smo se videli le še trikrat in niti enkrat je ni zanimalo, kako nama gre. Ali da bi nam vsaj kaj denarja poslala in tako pomagala, ker ve, kako velike denarne težave imamo. Nič,” pravi osemnajstletna Vesna o minulih treh letih, odkar mame ni več v njenem življenju.
“Takrat sem bila v prvem letniku srednje šole. Začele so se resne težave, ponavljala sem letnik, a ga znova nisem mogla izdelati. Pretežko je bilo vse, kar se je dogajalo doma … Zdaj sem vpisana na drugo šolo, a sem šele v drugem letnik. A tu se bolje počutim, tudi lažja šola je. Res pa je, da je že kar nekaj časa minilo od maminega odhoda, zato na to manj mislim …”
“Bratu je bilo tudi težko. Nikomur ni povedal, kako se počuti, niti nama z očetom niti socialnim delavkam in drugim, ki so mu želeli pomagati. Zaprl se je vase in vem, da to še vedno drži v sebi in da mu je hudo. Tudi meni je. Oba težko živiva brez mamice. Včasih, preden zaspim, razmišljam o njej, zakaj je odšla in ali ji je res bolje tam, kjer je.”
Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici: “Pred kratkim sem bil znova hospitaliziran za štirinajst dni in otroka sta morala tudi tokrat živeti sama. V bolnišnici sem – že tako zelo bolan – le še nenehno razmišljal, kako jima gre, kaj delata, ali je vse v redu. In najbrž sem bil od tega še malo bolj bolan, kot sem. Bolezen me silovito izčrpava, nazadnje sem izgubil 15 kilogramov. Zadnje dni sem se lahko premikal le še z berglami, vse moči mi je pobrala bolezen. Zdaj je vsaj malo bolje.”
“Že tako imam minimalno plačo, ker sem v bolniškem staležu, je denarja še manj. Sin dobiva še nekaj malega otroških dodatkov, nekdanja žena pa preživnine ne plačuje. Plačuje jo preživninski sklad, a le za Jana. Vesna je to pravico z 18. letom izgubila, čeprav se redno šola. Če bi redno plačeval vse položnice, bi nam zmanjkalo za hrano. Že če bi plačal zgolj najemnino in stanovanjske stroške, bi nam ostalo le še 100 evrov za ves mesec. Zato položnice ostajajo neplačane. Tako se bojujem sam z dvema otrokoma, vendar ne gre, ne izide se. Izvršbe se že vrstijo in strah me je, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje. Ker potem nimamo kam …”
Jan, za katerega njegova sestra Vesna pravi, da maminega odhoda ni in najbrž nikoli ne bo popolnoma sprejel, je svojo rešilno bilko iz vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, našel v nogometu: “Nogomet mi res ogromno pomeni, ker v njem uživam in ga imam rad. Od ena do deset – enajst,” oceni moč svoje ljubezni do tega športa sicer zadržan najstnik.
“Trenutno mi gre odlično! V našem kraju sem bil predober, zato so me povabili v večji klub, ki nastopa v prvi slovenski ligi. To je ogromna čast zame, saj sem še tako mlad in prihajam iz majhnega kraja! Izbrali so me, ker imam potencial, sem hiter, spreten in imam pregled nad dogajanjem na celotnem igrišču, česar nima prav vsak! Veliko truda sem vložil v nogomet. Ne le da sem obiskoval treninge, tudi v prostem času sem si naložil še dodaten program treningov in delal dodatne vaje, da sem izboljšal svoj čas teka na 60 in 100 metrov – vse zato, da bi mi le uspelo. Zdaj sem dosegel cilj in sem v res dobrem klubu.”
“A težave so drugje. Ker me mora oče voziti na treninge, nikoli ne vem, ali bom sploh lahko šel trenirat ali ne. Nikoli ne vem, ali bo imel za bencin. Lahko se bo zgodilo, da bom sodeloval na premalo treningih, in bom zato med tekmo lahko zgolj sedel na klopci. Ali pa da na dan tekme, ko morajo starši sami pripeljati otroke v kraj, kjer se tekme igrajo, oče ne bo imel za gorivo. Ne vem, ali mi bo lahko plačal vadnino, ali bo imel za plačilo opreme. Že tako imam zelo slabo opremo: imam slabše kopačke, drugi imajo hlačke in majice znanih proizvajalcev, jaz treniram v navadni jopici …”
“Jan je imel težave v šoli in mu ne morem pomagati, res se pozna, da je brez mamice. In če mu že v šoli ne gre, me je groza, da mu ne morem omogočiti razvoja res velikega talenta. Groza me je, ko pomislim, da morda ne bo imel kariere, kot bi jo lahko, zgolj zato, ker nimam niti za bencin, kaj šele za kritje drugih stroškov …” ima slabo vest oče.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Vesnini in Janovi družini.
Kajti kljub vsemu trudu in odrekanju se dolgovi kopičijo in nikjer več ne morejo varčevati: Vesna in Jan imata sicer malico in kosilo v šoli, konec tedna in med počitnicami pa so s hrano zelo na tesno: “Nekoč smo imeli kruh in klobase za malico ali večerjo, zdaj je to kosilo. Včasih nam tudi za kruh zmanjka in ga nimamo tri, tudi štiri dni,” opiše Vesna, čeprav sama pripomore, kolikor lahko: “Imam štipendijo, s katero si kupim mesečno avtobusno vozovnico, ostanek pa dam očetu, da ima za hrano ali položnice. Zase ne obdržim ničesar!”
Vesne, ki se je že tako odrekla oblačilom, modernejši in toplejši obutvi, pa kakšni kozmetični drobnariji in drugemu, kar bi jo naredilo enakovredno, vrstnice skorajda ne vabijo več na popoldanska druženja: “Uf, če nimaš denarja, jim nič ne pomeniš! Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej. Tudi ekskurzije so pogosto zelo drage, stanejo 20 ali 30 evrov, tudi tiste, ki so obvezne. A si ati ne more privoščiti, da bi mi plačeval še za šolo. Zato takrat, ko gredo sošolci na ekskurzijo, ostanem doma. Ko se vrnejo in mi razlagajo, kako je bilo lepo in kako dobro so se imeli, gledam stran in si mislim svoje. Ne upam si jim povedati, da nisem šla zgolj zato, ker nimamo denarja …”
Toda Vesna si vsaj tako kot vse našteto želi, da bi se lahko vrnila k športu: “Trenirala sem odbojko in twirling. Zelo rada sem imela oba športa in v obeh sem dosegala imenitne rezultate tudi na državni ravni. Potem pa zaradi denarnih težav nisem mogla več. Vadnina za vsak šport namreč stane 30 evrov … Težko mi je bilo, prijateljice so šle na trening, jaz pa sem jih v telovadnici lahko samo še gledala. Zelo mi je bilo težko in ogromno bi mi pomenilo, če bi lahko znova trenirala. Tudi vso opremo še hranim in takoj bi se vrnila, če bi se le lahko!”
Da bi vsaj Janu dali možnost za razvijanje tako izjemnega talenta, so se vsi trije odrekli vsemu, čemur so se lahko. Kljub temu jih spirala dolgov, ki se kopičijo, vleče navzdol. Toda za čase, ko ne bo več tako, ko bo vsa ta ubijajoča negotovost za njimi, Vesna hrani nekajletno željo: “Če bi imela denar, bi šla v restavracijo, naročila bi si lignje s šunko in sirom in veliko pomfrita in bi se enkrat pošteno najedla! Še nikoli nisem bila na lignjih …”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Vesno in Jana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043, 01-5443-042 ali 08-205-26-93, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?
Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Da otroci tudi pri 10-ih letih še nikoli niso videli morja, je nekaj, kar preseneti in presune tudi vzgojitelje, ki jih spremljajo na letovanjih. Ta pa niso le stik z morjem, pač pa tudi stik s popolnoma drugačnim svetom od tistega, ki so ga vajeni.
Projekt Botrstvo, na katerega opozarjamo ob ponedeljkih, je bil s svojo Brezplačno pravno pomočjo vpet tudi v iskanje rešitev za nekaj tisoč družin, ki so lani izgubile del subvencij za stanarine. Čeprav je del zakona, ki jim jih je odvzel, Ustavno sodišče že pred dobrim mesecem razglasilo za neustavno in je ministrica Anja Kopač Mrak zagotovila, da bodo upravičenci prejeli že subvencije za junij, je njeno ministrstvo porabilo še skoraj ves dodaten mesec za iskanje načina, kako upravičencem to pravico vrniti.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Počitniška doživetja za otroke so pomemben del odraščanja, nabiranja izkušenj v novih krajih, novih okoljih, v družbi vrstnikov, ki jih najprej ne poznaš, nato pa v nekaj dneh postanejo prijatelji, nekateri za zmeraj. Nekoč so bila vsaj v obliki nepogrešljivih kolonij, sindikalnih domov, prikolic in kampiranj po vsej jadranski obali samoumeven del otroštva, danes o tem odloča pretežno le starševska denarnica.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Maturanti 4. letnika Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani že od drugega letnika šolanja skupaj botrujejo dvema otrokoma, ki živita v materialnem pomanjkanju: fantku iz projekta Botrstvo in dečku iz Zambije.
Neveljaven email naslov