Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
Nogometni talent bo ostal neizkoriščen le zato, ker oče nima za bencin
“Rekla je, da gre k prijateljici na obisk. Po tednu dni je prišla, vzela vse svoje stvari in odšla. Nič ni rekla, da ji je žal, nič. Rekla je le, da ji je tam bolje in da je zato odšla. Od takrat smo se videli le še trikrat in niti enkrat je ni zanimalo, kako nama gre. Ali da bi nam vsaj kaj denarja poslala in tako pomagala, ker ve, kako velike denarne težave imamo. Nič,” pravi osemnajstletna Vesna o minulih treh letih, odkar mame ni več v njenem življenju.
“Takrat sem bila v prvem letniku srednje šole. Začele so se resne težave, ponavljala sem letnik, a ga znova nisem mogla izdelati. Pretežko je bilo vse, kar se je dogajalo doma … Zdaj sem vpisana na drugo šolo, a sem šele v drugem letnik. A tu se bolje počutim, tudi lažja šola je. Res pa je, da je že kar nekaj časa minilo od maminega odhoda, zato na to manj mislim …”
“Bratu je bilo tudi težko. Nikomur ni povedal, kako se počuti, niti nama z očetom niti socialnim delavkam in drugim, ki so mu želeli pomagati. Zaprl se je vase in vem, da to še vedno drži v sebi in da mu je hudo. Tudi meni je. Oba težko živiva brez mamice. Včasih, preden zaspim, razmišljam o njej, zakaj je odšla in ali ji je res bolje tam, kjer je.”
Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici: “Pred kratkim sem bil znova hospitaliziran za štirinajst dni in otroka sta morala tudi tokrat živeti sama. V bolnišnici sem – že tako zelo bolan – le še nenehno razmišljal, kako jima gre, kaj delata, ali je vse v redu. In najbrž sem bil od tega še malo bolj bolan, kot sem. Bolezen me silovito izčrpava, nazadnje sem izgubil 15 kilogramov. Zadnje dni sem se lahko premikal le še z berglami, vse moči mi je pobrala bolezen. Zdaj je vsaj malo bolje.”
“Že tako imam minimalno plačo, ker sem v bolniškem staležu, je denarja še manj. Sin dobiva še nekaj malega otroških dodatkov, nekdanja žena pa preživnine ne plačuje. Plačuje jo preživninski sklad, a le za Jana. Vesna je to pravico z 18. letom izgubila, čeprav se redno šola. Če bi redno plačeval vse položnice, bi nam zmanjkalo za hrano. Že če bi plačal zgolj najemnino in stanovanjske stroške, bi nam ostalo le še 100 evrov za ves mesec. Zato položnice ostajajo neplačane. Tako se bojujem sam z dvema otrokoma, vendar ne gre, ne izide se. Izvršbe se že vrstijo in strah me je, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje. Ker potem nimamo kam …”
Jan, za katerega njegova sestra Vesna pravi, da maminega odhoda ni in najbrž nikoli ne bo popolnoma sprejel, je svojo rešilno bilko iz vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, našel v nogometu: “Nogomet mi res ogromno pomeni, ker v njem uživam in ga imam rad. Od ena do deset – enajst,” oceni moč svoje ljubezni do tega športa sicer zadržan najstnik.
“Trenutno mi gre odlično! V našem kraju sem bil predober, zato so me povabili v večji klub, ki nastopa v prvi slovenski ligi. To je ogromna čast zame, saj sem še tako mlad in prihajam iz majhnega kraja! Izbrali so me, ker imam potencial, sem hiter, spreten in imam pregled nad dogajanjem na celotnem igrišču, česar nima prav vsak! Veliko truda sem vložil v nogomet. Ne le da sem obiskoval treninge, tudi v prostem času sem si naložil še dodaten program treningov in delal dodatne vaje, da sem izboljšal svoj čas teka na 60 in 100 metrov – vse zato, da bi mi le uspelo. Zdaj sem dosegel cilj in sem v res dobrem klubu.”
“A težave so drugje. Ker me mora oče voziti na treninge, nikoli ne vem, ali bom sploh lahko šel trenirat ali ne. Nikoli ne vem, ali bo imel za bencin. Lahko se bo zgodilo, da bom sodeloval na premalo treningih, in bom zato med tekmo lahko zgolj sedel na klopci. Ali pa da na dan tekme, ko morajo starši sami pripeljati otroke v kraj, kjer se tekme igrajo, oče ne bo imel za gorivo. Ne vem, ali mi bo lahko plačal vadnino, ali bo imel za plačilo opreme. Že tako imam zelo slabo opremo: imam slabše kopačke, drugi imajo hlačke in majice znanih proizvajalcev, jaz treniram v navadni jopici …”
“Jan je imel težave v šoli in mu ne morem pomagati, res se pozna, da je brez mamice. In če mu že v šoli ne gre, me je groza, da mu ne morem omogočiti razvoja res velikega talenta. Groza me je, ko pomislim, da morda ne bo imel kariere, kot bi jo lahko, zgolj zato, ker nimam niti za bencin, kaj šele za kritje drugih stroškov …” ima slabo vest oče.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Vesnini in Janovi družini.
Kajti kljub vsemu trudu in odrekanju se dolgovi kopičijo in nikjer več ne morejo varčevati: Vesna in Jan imata sicer malico in kosilo v šoli, konec tedna in med počitnicami pa so s hrano zelo na tesno: “Nekoč smo imeli kruh in klobase za malico ali večerjo, zdaj je to kosilo. Včasih nam tudi za kruh zmanjka in ga nimamo tri, tudi štiri dni,” opiše Vesna, čeprav sama pripomore, kolikor lahko: “Imam štipendijo, s katero si kupim mesečno avtobusno vozovnico, ostanek pa dam očetu, da ima za hrano ali položnice. Zase ne obdržim ničesar!”
Vesne, ki se je že tako odrekla oblačilom, modernejši in toplejši obutvi, pa kakšni kozmetični drobnariji in drugemu, kar bi jo naredilo enakovredno, vrstnice skorajda ne vabijo več na popoldanska druženja: “Uf, če nimaš denarja, jim nič ne pomeniš! Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej. Tudi ekskurzije so pogosto zelo drage, stanejo 20 ali 30 evrov, tudi tiste, ki so obvezne. A si ati ne more privoščiti, da bi mi plačeval še za šolo. Zato takrat, ko gredo sošolci na ekskurzijo, ostanem doma. Ko se vrnejo in mi razlagajo, kako je bilo lepo in kako dobro so se imeli, gledam stran in si mislim svoje. Ne upam si jim povedati, da nisem šla zgolj zato, ker nimamo denarja …”
Toda Vesna si vsaj tako kot vse našteto želi, da bi se lahko vrnila k športu: “Trenirala sem odbojko in twirling. Zelo rada sem imela oba športa in v obeh sem dosegala imenitne rezultate tudi na državni ravni. Potem pa zaradi denarnih težav nisem mogla več. Vadnina za vsak šport namreč stane 30 evrov … Težko mi je bilo, prijateljice so šle na trening, jaz pa sem jih v telovadnici lahko samo še gledala. Zelo mi je bilo težko in ogromno bi mi pomenilo, če bi lahko znova trenirala. Tudi vso opremo še hranim in takoj bi se vrnila, če bi se le lahko!”
Da bi vsaj Janu dali možnost za razvijanje tako izjemnega talenta, so se vsi trije odrekli vsemu, čemur so se lahko. Kljub temu jih spirala dolgov, ki se kopičijo, vleče navzdol. Toda za čase, ko ne bo več tako, ko bo vsa ta ubijajoča negotovost za njimi, Vesna hrani nekajletno željo: “Če bi imela denar, bi šla v restavracijo, naročila bi si lignje s šunko in sirom in veliko pomfrita in bi se enkrat pošteno najedla! Še nikoli nisem bila na lignjih …”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Vesno in Jana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043, 01-5443-042 ali 08-205-26-93, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
Nogometni talent bo ostal neizkoriščen le zato, ker oče nima za bencin
“Rekla je, da gre k prijateljici na obisk. Po tednu dni je prišla, vzela vse svoje stvari in odšla. Nič ni rekla, da ji je žal, nič. Rekla je le, da ji je tam bolje in da je zato odšla. Od takrat smo se videli le še trikrat in niti enkrat je ni zanimalo, kako nama gre. Ali da bi nam vsaj kaj denarja poslala in tako pomagala, ker ve, kako velike denarne težave imamo. Nič,” pravi osemnajstletna Vesna o minulih treh letih, odkar mame ni več v njenem življenju.
“Takrat sem bila v prvem letniku srednje šole. Začele so se resne težave, ponavljala sem letnik, a ga znova nisem mogla izdelati. Pretežko je bilo vse, kar se je dogajalo doma … Zdaj sem vpisana na drugo šolo, a sem šele v drugem letnik. A tu se bolje počutim, tudi lažja šola je. Res pa je, da je že kar nekaj časa minilo od maminega odhoda, zato na to manj mislim …”
“Bratu je bilo tudi težko. Nikomur ni povedal, kako se počuti, niti nama z očetom niti socialnim delavkam in drugim, ki so mu želeli pomagati. Zaprl se je vase in vem, da to še vedno drži v sebi in da mu je hudo. Tudi meni je. Oba težko živiva brez mamice. Včasih, preden zaspim, razmišljam o njej, zakaj je odšla in ali ji je res bolje tam, kjer je.”
Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici: “Pred kratkim sem bil znova hospitaliziran za štirinajst dni in otroka sta morala tudi tokrat živeti sama. V bolnišnici sem – že tako zelo bolan – le še nenehno razmišljal, kako jima gre, kaj delata, ali je vse v redu. In najbrž sem bil od tega še malo bolj bolan, kot sem. Bolezen me silovito izčrpava, nazadnje sem izgubil 15 kilogramov. Zadnje dni sem se lahko premikal le še z berglami, vse moči mi je pobrala bolezen. Zdaj je vsaj malo bolje.”
“Že tako imam minimalno plačo, ker sem v bolniškem staležu, je denarja še manj. Sin dobiva še nekaj malega otroških dodatkov, nekdanja žena pa preživnine ne plačuje. Plačuje jo preživninski sklad, a le za Jana. Vesna je to pravico z 18. letom izgubila, čeprav se redno šola. Če bi redno plačeval vse položnice, bi nam zmanjkalo za hrano. Že če bi plačal zgolj najemnino in stanovanjske stroške, bi nam ostalo le še 100 evrov za ves mesec. Zato položnice ostajajo neplačane. Tako se bojujem sam z dvema otrokoma, vendar ne gre, ne izide se. Izvršbe se že vrstijo in strah me je, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje. Ker potem nimamo kam …”
Jan, za katerega njegova sestra Vesna pravi, da maminega odhoda ni in najbrž nikoli ne bo popolnoma sprejel, je svojo rešilno bilko iz vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, našel v nogometu: “Nogomet mi res ogromno pomeni, ker v njem uživam in ga imam rad. Od ena do deset – enajst,” oceni moč svoje ljubezni do tega športa sicer zadržan najstnik.
“Trenutno mi gre odlično! V našem kraju sem bil predober, zato so me povabili v večji klub, ki nastopa v prvi slovenski ligi. To je ogromna čast zame, saj sem še tako mlad in prihajam iz majhnega kraja! Izbrali so me, ker imam potencial, sem hiter, spreten in imam pregled nad dogajanjem na celotnem igrišču, česar nima prav vsak! Veliko truda sem vložil v nogomet. Ne le da sem obiskoval treninge, tudi v prostem času sem si naložil še dodaten program treningov in delal dodatne vaje, da sem izboljšal svoj čas teka na 60 in 100 metrov – vse zato, da bi mi le uspelo. Zdaj sem dosegel cilj in sem v res dobrem klubu.”
“A težave so drugje. Ker me mora oče voziti na treninge, nikoli ne vem, ali bom sploh lahko šel trenirat ali ne. Nikoli ne vem, ali bo imel za bencin. Lahko se bo zgodilo, da bom sodeloval na premalo treningih, in bom zato med tekmo lahko zgolj sedel na klopci. Ali pa da na dan tekme, ko morajo starši sami pripeljati otroke v kraj, kjer se tekme igrajo, oče ne bo imel za gorivo. Ne vem, ali mi bo lahko plačal vadnino, ali bo imel za plačilo opreme. Že tako imam zelo slabo opremo: imam slabše kopačke, drugi imajo hlačke in majice znanih proizvajalcev, jaz treniram v navadni jopici …”
“Jan je imel težave v šoli in mu ne morem pomagati, res se pozna, da je brez mamice. In če mu že v šoli ne gre, me je groza, da mu ne morem omogočiti razvoja res velikega talenta. Groza me je, ko pomislim, da morda ne bo imel kariere, kot bi jo lahko, zgolj zato, ker nimam niti za bencin, kaj šele za kritje drugih stroškov …” ima slabo vest oče.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Vesnini in Janovi družini.
Kajti kljub vsemu trudu in odrekanju se dolgovi kopičijo in nikjer več ne morejo varčevati: Vesna in Jan imata sicer malico in kosilo v šoli, konec tedna in med počitnicami pa so s hrano zelo na tesno: “Nekoč smo imeli kruh in klobase za malico ali večerjo, zdaj je to kosilo. Včasih nam tudi za kruh zmanjka in ga nimamo tri, tudi štiri dni,” opiše Vesna, čeprav sama pripomore, kolikor lahko: “Imam štipendijo, s katero si kupim mesečno avtobusno vozovnico, ostanek pa dam očetu, da ima za hrano ali položnice. Zase ne obdržim ničesar!”
Vesne, ki se je že tako odrekla oblačilom, modernejši in toplejši obutvi, pa kakšni kozmetični drobnariji in drugemu, kar bi jo naredilo enakovredno, vrstnice skorajda ne vabijo več na popoldanska druženja: “Uf, če nimaš denarja, jim nič ne pomeniš! Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej. Tudi ekskurzije so pogosto zelo drage, stanejo 20 ali 30 evrov, tudi tiste, ki so obvezne. A si ati ne more privoščiti, da bi mi plačeval še za šolo. Zato takrat, ko gredo sošolci na ekskurzijo, ostanem doma. Ko se vrnejo in mi razlagajo, kako je bilo lepo in kako dobro so se imeli, gledam stran in si mislim svoje. Ne upam si jim povedati, da nisem šla zgolj zato, ker nimamo denarja …”
Toda Vesna si vsaj tako kot vse našteto želi, da bi se lahko vrnila k športu: “Trenirala sem odbojko in twirling. Zelo rada sem imela oba športa in v obeh sem dosegala imenitne rezultate tudi na državni ravni. Potem pa zaradi denarnih težav nisem mogla več. Vadnina za vsak šport namreč stane 30 evrov … Težko mi je bilo, prijateljice so šle na trening, jaz pa sem jih v telovadnici lahko samo še gledala. Zelo mi je bilo težko in ogromno bi mi pomenilo, če bi lahko znova trenirala. Tudi vso opremo še hranim in takoj bi se vrnila, če bi se le lahko!”
Da bi vsaj Janu dali možnost za razvijanje tako izjemnega talenta, so se vsi trije odrekli vsemu, čemur so se lahko. Kljub temu jih spirala dolgov, ki se kopičijo, vleče navzdol. Toda za čase, ko ne bo več tako, ko bo vsa ta ubijajoča negotovost za njimi, Vesna hrani nekajletno željo: “Če bi imela denar, bi šla v restavracijo, naročila bi si lignje s šunko in sirom in veliko pomfrita in bi se enkrat pošteno najedla! Še nikoli nisem bila na lignjih …”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Vesno in Jana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043, 01-5443-042 ali 08-205-26-93, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Neveljaven email naslov