Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Po uradnih podatkih v skupini nad 75. letom starosti v revščini živi kar 33,5% žensk.
“Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. Nekoliko drugače je le pri ‘zaposlenih revnih’, a še to le zaradi statističnih posebnosti, saj veliko žensk ni zaposlenih,” opozarja izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. “Sicer pa so v vseh starostnih skupinah ženske bolj ogrožene od moških. Posebej izstopa skupina žensk nad 75. letom starosti, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotka. To so ženske, ki so praviloma ostajale doma, ko so bili njihovi otroci še majhni. To nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma in se na trg dela vključijo veliko pozneje, kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti. Pri ženskah, nekoliko starejših od 60 let, je ta odstotek že manjši, saj je to že generacija, ki se je zaposlovala kmalu po rojstvu otrok. Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami,” sogovornica niza argumente, s katerimi opozarja na neenakosti žensk tudi na področju socialne varnosti.
Podatek, da je več kot 33 % žensk nad 75. letom starosti revnih, da je med 60. in 75. letom revnih 22 % žensk in 12 % moških, je ves čas znan, to niso novi podatki. In znani so bili tudi takrat, ko je prejšnja vlada načrtovala spremembo zakonodaje o socialnovarstvenih pravicah. Vsak, ki je bil takrat načrtovalec, ki je sprejemal zakon v parlamentu, je bil s tem seznanjen. A so kljub temu sprejeli zakonodajo, ki je to revščino še povečala!
“Hkrati govorimo o tem, da moramo zagotavljati enake možnosti in enakost spolov, da je treba ženske opogumljati, naj se zaposlujejo in podobno. Potem pa ista država sprejme zakonodajo, ki razlike le še poglobi in jih tako strašansko poveča, da je iz tega nemogoče izstopiti.”
– dr. Vesna Leskošek
“Pomemben instrument pri tem je bil varstveni dodatek. Veliko žensk ga je dobivalo prav zato, ker zaradi že navedenih razlogov niso dosegale minimalnih pokojnin in so bile upravičene do varstvenega dodatka. Ta je bil morda res le 50 ali 70 evrov, a je bistveno vplival na sposobnost njihovega preživetja. Zdaj so ga izgubile, nekatere zato, ker v premoženje štejejo tudi nepremičnine ali pa moževo premoženje, čeprav morda z možem samo še uradno živijo skupaj (številne so se mu odrekle zaradi strahu pred bremenitvijo dedičev, op. a.), to pa kaže le na to, da so odločevali neobčutljivi za ta problem!”
Ukrepi ženske bolj prizadenejo. Dober primer so ukrepi za enostarševske družine. Pri nas je približno 85 % samohranilk in 15 % samohranilcev. Tistemu, ki ostane sam, se materialno stanje drastično poslabša. Zmanjša se mesečni dohodek z dveh plač na eno, partner pogosto ne plačuje preživnine ali pa je ta zelo nizka.
Pri ustvarjanju zakonodaje smo še posebej okrepili nadzor nad samskimi ženskami, samo zaradi mita, da goljufajo, da gredo s partnerji pogosto narazen le navidezno in zato, da goljufajo državo.
Morda je res nekaj takih primerov, po navadi gre za ljudi iz srednjega ali srednjega višjega sloja, ceno za to pa plačujejo tisti, ki v tem sistemu nimajo nobenih možnost.
“Pri nas imamo dokaze, da je bila celotna kampanja grajena na ustvarjanju sovražnega razpoloženja do prejemnikov denarne pomoči. Njeni ustvarjalci so jo gradili na argumentu, da ljudje izkoriščajo te prejemke in goljufajo, čeprav v Sloveniji nimamo niti enega samega podatka o tem, kdo goljufa, kako goljufa, kaj šele o številu goljufov! Podobno ostra zakonodaja je bila sprejeta tudi drugod po Evropi, še posebej jo je zaostrila konservativna vlada v Angliji, ki je hkrati vzpostavila tudi zelo strog nadzor, ustanovila detektivske agencije, ki sledijo primerom, prijavljenim kot goljufivi. In kaj se je izkazalo? Da je izmed vseh prijav, ki jih je bilo po vsej državi nekaj sto tisoč, v resnici goljufalo le 0,8 %–1 % ljudi! Ti so res goljufali. Vsi drugi pa pridejo po pomoč zato, ker so jo res potrebovali! A bolj ko govorite o goljufanju, bolj začnejo ljudje posploševati to moraliziranje in na koncu tudi izgubljati pravice.”
Kako zelo je tudi nedomišljeno zastavljena in izvedena zakonodaja vplivala na življenje otrok in njihovih družin iz socialno najšibkejših slojev, že natanko tri leta iz tedna v teden opozarjamo na Valu 202. V začetku marca pred tremi leti smo namreč začeli podpirati projekt Botrstvo v Sloveniji. Z nizanjem zgodb otrok, vključenih vanj, pa tudi razmislekov o tem, kaj celotni družbi prinaša revščina, se še vedno iz tedna v teden trudimo opozarjati, da bodo posledice dolgotrajnih stisk veliko daljnosežnejše kot samo trajanje gospodarske krize in da so nujne predvsem sistemske rešitve. Kajti revščina v razvitem svetu je brez dvoma politična odločitev. S tiho privolitvijo vseh nas, ki ji ne nasprotujemo odločneje.
“Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami.”
– dr. Vesna Leskošek
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Po uradnih podatkih v skupini nad 75. letom starosti v revščini živi kar 33,5% žensk.
“Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. Nekoliko drugače je le pri ‘zaposlenih revnih’, a še to le zaradi statističnih posebnosti, saj veliko žensk ni zaposlenih,” opozarja izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. “Sicer pa so v vseh starostnih skupinah ženske bolj ogrožene od moških. Posebej izstopa skupina žensk nad 75. letom starosti, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotka. To so ženske, ki so praviloma ostajale doma, ko so bili njihovi otroci še majhni. To nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma in se na trg dela vključijo veliko pozneje, kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti. Pri ženskah, nekoliko starejših od 60 let, je ta odstotek že manjši, saj je to že generacija, ki se je zaposlovala kmalu po rojstvu otrok. Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami,” sogovornica niza argumente, s katerimi opozarja na neenakosti žensk tudi na področju socialne varnosti.
Podatek, da je več kot 33 % žensk nad 75. letom starosti revnih, da je med 60. in 75. letom revnih 22 % žensk in 12 % moških, je ves čas znan, to niso novi podatki. In znani so bili tudi takrat, ko je prejšnja vlada načrtovala spremembo zakonodaje o socialnovarstvenih pravicah. Vsak, ki je bil takrat načrtovalec, ki je sprejemal zakon v parlamentu, je bil s tem seznanjen. A so kljub temu sprejeli zakonodajo, ki je to revščino še povečala!
“Hkrati govorimo o tem, da moramo zagotavljati enake možnosti in enakost spolov, da je treba ženske opogumljati, naj se zaposlujejo in podobno. Potem pa ista država sprejme zakonodajo, ki razlike le še poglobi in jih tako strašansko poveča, da je iz tega nemogoče izstopiti.”
– dr. Vesna Leskošek
“Pomemben instrument pri tem je bil varstveni dodatek. Veliko žensk ga je dobivalo prav zato, ker zaradi že navedenih razlogov niso dosegale minimalnih pokojnin in so bile upravičene do varstvenega dodatka. Ta je bil morda res le 50 ali 70 evrov, a je bistveno vplival na sposobnost njihovega preživetja. Zdaj so ga izgubile, nekatere zato, ker v premoženje štejejo tudi nepremičnine ali pa moževo premoženje, čeprav morda z možem samo še uradno živijo skupaj (številne so se mu odrekle zaradi strahu pred bremenitvijo dedičev, op. a.), to pa kaže le na to, da so odločevali neobčutljivi za ta problem!”
Ukrepi ženske bolj prizadenejo. Dober primer so ukrepi za enostarševske družine. Pri nas je približno 85 % samohranilk in 15 % samohranilcev. Tistemu, ki ostane sam, se materialno stanje drastično poslabša. Zmanjša se mesečni dohodek z dveh plač na eno, partner pogosto ne plačuje preživnine ali pa je ta zelo nizka.
Pri ustvarjanju zakonodaje smo še posebej okrepili nadzor nad samskimi ženskami, samo zaradi mita, da goljufajo, da gredo s partnerji pogosto narazen le navidezno in zato, da goljufajo državo.
Morda je res nekaj takih primerov, po navadi gre za ljudi iz srednjega ali srednjega višjega sloja, ceno za to pa plačujejo tisti, ki v tem sistemu nimajo nobenih možnost.
“Pri nas imamo dokaze, da je bila celotna kampanja grajena na ustvarjanju sovražnega razpoloženja do prejemnikov denarne pomoči. Njeni ustvarjalci so jo gradili na argumentu, da ljudje izkoriščajo te prejemke in goljufajo, čeprav v Sloveniji nimamo niti enega samega podatka o tem, kdo goljufa, kako goljufa, kaj šele o številu goljufov! Podobno ostra zakonodaja je bila sprejeta tudi drugod po Evropi, še posebej jo je zaostrila konservativna vlada v Angliji, ki je hkrati vzpostavila tudi zelo strog nadzor, ustanovila detektivske agencije, ki sledijo primerom, prijavljenim kot goljufivi. In kaj se je izkazalo? Da je izmed vseh prijav, ki jih je bilo po vsej državi nekaj sto tisoč, v resnici goljufalo le 0,8 %–1 % ljudi! Ti so res goljufali. Vsi drugi pa pridejo po pomoč zato, ker so jo res potrebovali! A bolj ko govorite o goljufanju, bolj začnejo ljudje posploševati to moraliziranje in na koncu tudi izgubljati pravice.”
Kako zelo je tudi nedomišljeno zastavljena in izvedena zakonodaja vplivala na življenje otrok in njihovih družin iz socialno najšibkejših slojev, že natanko tri leta iz tedna v teden opozarjamo na Valu 202. V začetku marca pred tremi leti smo namreč začeli podpirati projekt Botrstvo v Sloveniji. Z nizanjem zgodb otrok, vključenih vanj, pa tudi razmislekov o tem, kaj celotni družbi prinaša revščina, se še vedno iz tedna v teden trudimo opozarjati, da bodo posledice dolgotrajnih stisk veliko daljnosežnejše kot samo trajanje gospodarske krize in da so nujne predvsem sistemske rešitve. Kajti revščina v razvitem svetu je brez dvoma politična odločitev. S tiho privolitvijo vseh nas, ki ji ne nasprotujemo odločneje.
“Toda tudi zaposlenim ni lahko, ženske so v povprečju zaposlene na delovnih mestih, ki so manj plačana, in tudi te bodo pozneje težko shajale s pokojninami.”
– dr. Vesna Leskošek
Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«
Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.
Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.
“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?
Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.
Neveljaven email naslov