Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Neveljaven email naslov