Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.
Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.
Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.
Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.
V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!
Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.
Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!
Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.
Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!
Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.
Dober mesec trajajoča akcija osvajanja 33 slovenskih vrhov je bila nadaljevanje lani začete akcije stand up komika Andreja Težaka - Teškyja z imenom Stand Up maratonec z enakim namenom: otrokom omogočiti razvoj talentov in vključevanje v zunajšolske dejavnosti. Končana je bila v soboro, ko je s pomočjo podpornikov in sodelavcev s stand-up scene osvojil še zadnji in najvišji vrh: Kredarico. Vsoto pohodov, vzponov, nastopov in dobrodelnosti smo skupaj s Teškyjem seštili v oddaji Botrstvo.
Tisti mladi z duševnimi stiskami, ki prihajajo iz najranljivejših skupin, imajo bistveno bolj otežen dostop do strokovne pomoči kot njihovi vrstniki. Njihove stiske namreč pogosto izvirajo prav iz razmer, v katerih živijo in ki bi zahtevale pomoč več različnih strokovnjakov in služb. Te pa praviloma ne sodelujejo, pač pa jih pošiljajo od vrat do vrat in vsaka rešuje le delček problema. Vse to mladi razumejo kot jasno sporočilo, da za njihove težave, pa tudi za njih same, nikomur ni mar. To je le delček ugotovitev raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete, narejene s pomočjo več kot 130 mladostnikov, ki so že iskali pomoč in imeli pri tem številne težave. Več jih bo predstavila članica raziskovalne skupine dr. Špela Razpotnik.
Botri lahko svojim varovancem pomagajo tudi pri nakupu šolskih potrebščin
Nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov pri samem delu s podatki ne prinaša veliko novosti
Neveljaven email naslov