Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.

V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več

“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.

Šolska kosila na Celjskem tudi med počitnicami za več kot 100 šolarjev

In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.

Predvsem mlajše je sram, da prosijo za hrano

Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”

Ko si tako zelo na dnu, se težko pobereš

Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.

Na kosilo Pod streh’co tudi zato, da bo someščanom laže

V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi  k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.

Po letih izgovorov zdaj le tudi uradna pot do doniranja odvečne hrane iz gostinskih obratov

Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.

Samo Ljubljana bi potrebovala še vsaj štiri take kuhinje

Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”

Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.

Ko bi videli, kako se veselijo tortice

Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.

Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.

Francija za zgled, da je vse le stvar odločitve!

Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.

Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.

Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.