Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
537 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Neveljaven email naslov