Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Ločitev, nenehne selitve, očetova nesreča in izločenost iz družbe vrstnikov ...
Po ločitvi staršev se je takrat devetletni Adrian z mamo odselil iz rojstnega kraja. Nato je v dobrem letu dni še petkrat zamenjal prebivališče in hkrati petkrat šolsko okolje in sošolce, preden se je vrnil domov k očetu, ki je postal njegov skrbnik. Takrat se je zdelo, da je najhujše za njim, a so se njegove stiske le še poglabljale, priznava oče.
“Ko se je sin vrnil v šolo, so ga popolnoma izločili iz družbe. Dali so mu vedeti, da je nezaželen, ker živi z očetom namesto z mamico, zbadali so ga, zakaj ima raztrgane copate in stara oblačila. Težko mu je bilo, umikal se je pred vsemi. Učiteljica mi je povedala, da se je na stranišču velikokrat zjokal, da je imel pogosto solzne oči …
Velikokrat sem se skušal pogovoriti, kaj ga muči, a se je le zaprl vase in v sebi premleval o vsem, kar ga teži. Vedel je, da nama finančno gre zelo na tesno, in ni mogel na nobeno plačljivo dejavnost, čeprav si je zelo želel. Nikoli ni mogel z vrstniki vsaj na kakšen sok, da bi se tam malo družili, ni šlo. Od danes do jutri nisem vedel, kako bova zmogla, pogosto namreč doma ni bilo niti za hrano, tudi kosila v šoli mu nisem mogel plačati, tako da je bil izločen še tam …”
Oče in sin živita v popolnoma dotrajani hiši, ki tako zunaj kot znotraj kaže, da nikoli ni videla prav dobrih časov. V hiši ali bolje hišici ni kosa pohištva, ki ne bi pred tem menjal že vsaj enega lastnika in ne bi svojega poslanstva že zdavnaj odslužil. Toda vse je še teže, odkar je oče samohranilec, ki ob minimalni plači nekaj sredstev za sina dobiva iz preživninskega sklada, pred dvema letoma doživel še hudo prometno nesrečo.
To je bil velik šok za Adriana, saj nekaj tednov ni bilo jasno, ali bo oče poškodbe sploh preživel. Fant ni imel pravih prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi ga zares zanimale fantove stiske, vseskozi pa so se kopičile položnice, prihajali so opomini in izvršbe, opisuje oče. Preveč hudega se je nabralo v duši štirinajstletnika.
“To ga je povsem potrlo, bil je na tleh, ni vedel, kaj naj stori. Vse to ga je pripeljalo do poskusa samomora, ki je tudi mene povsem pretresel in mi spodmaknil tla pod nogami. Bilo mi je nepopisno težko, kdor tega ni doživel, si sploh ne more predstavljati, kakšna bolečina je to! Da se zaveš, da tvoj otrok, takšno majhno srce, nosi tako težko breme! Zaveš se, kako težko mu je moralo biti, da se je odločil za tak korak. Kakšna bolečina se je nabirala v njem! Tega, kar sva preživljala, ne bi privoščil najhujšemu sovražniku, res ne …”
Oče se je več kot dva meseca vsak dan vozil v skoraj sto kilometrov oddaljeno bolnišnico. Izposojal si je denar za gorivo, stroški so se nabirali tudi, ko je sina po odpustu iz bolnišnice redno vozil na terapije. Da bi mu le bilo bolje …
In takrat je v Adrianu dozorela želja, da bi v srednjo šolo hodil daleč od svojega kraja, daleč od okolja, ki je pripomoglo k njegovim stiskam. “Da bi spoznal povsem nov krog ljudi, nove prijatelje, da bi bil daleč stran.”
Po vsem, kar sta preživela, je oče kljub dolgovom, finančni stiski zaradi zmanjšanih dohodkov in lastnemu strahu, kako bo novo okolje vplivalo na čustveno labilnega mladostnika, Adrianu izpolnil željo. Tako je od jeseni dijak šole, ki si jo je zelo želel obiskovati, in je vključen tudi v dijaški dom. “Zelo se razumejo, tako v razredu kot v internatu, lepo mu je tam!” je s tvegano odločitvijo zdaj zadovoljen tudi oče.
Toda stroški takega bivanja, ki Adrianu pomenijo možnost za nov začetek, hkrati zahtevajo skoraj polovico očetove minimalne plače in so se izkazali za neobvladljive že ob prvi položnici.
“In že ta položnica čaka na plačilo. Posebej visoka je zato, ker je Adrian prvi mesec še imel tudi malico v šoli. Toda ko je videl znesek na položnici, se ji je sam odrekel. To je zelo hudo zanj, ne le zato, ker je brez toplega obroka do poznega popoldneva, ampak tudi zato, ker gredo na kosilo vsi sošolci, se tam družijo, poklepetajo … Adrian pa ta čas preživi v garderobi, jih čaka, da bodo pojedli, in gotovo razmišlja o vsem tem.”
Adriana vsaj pozno popoldne čaka obrok v dijaškem domu. Oče pa kljub vsakodnevnemu odhodu v službo poskuša tudi pri svoji prehrani kaj prihraniti.
“Običajno enkrat na dan pojem nekaj kruha s kakšnim namazom, v trgovini kupujem le še stvari z velikim popustom, in če je kaj ugodnega, kupim, a seveda tudi to delim z njim, ko je ob koncu tedna doma. V službi sem se odrekel topli malici, da dobim nekaj več izplačila pri plači, da imam vsaj nekaj centov več za položnice. In za Adriana.
Še vedno si želi imeti topla, nova, vsaj malo modernejša oblačila, pa tople čevlje, da ni tako izstopajoč že na prvi pogled. Zase tako ali tako ne kupim ničesar, zdaj sva približno enake velikosti in ponosim stvari za njim, ko zanj niso več primerne.”
Zagotovo bi bilo lažje, razmišlja oče, če bi tako kot pred nesrečo lahko še dodatno kaj zaslužil. A zaradi neznosnih bolečin, ki jih nobena zdravila ne omilijo, to ne gre več.
“Nepopisno me boli, sploh ne morem opisati, takšna bolečina je to. Hudo je tudi, da ne morem delati, čeprav si zelo želim. Ne morem postoriti stvari doma, kot bi bilo treba, še huje je, ker ne morem ničesar dodatno zaslužiti, kot sem prej, ko sva tako vedno imela zagotovljen kruh, mleko in osnovne stvari. Zdaj pa ne gre, ne zmorem.
To, da ne moreš delati, je strašno – to, da svojemu otroku ne moreš zagotoviti stvari, ki bi jih nujno potreboval, pa še bolj. Rad bi, da bi po vsem, kar sva preživela, sin videl smisel v prihodnosti, da bi lahko šel proti svojemu življenjskemu cilju, da bi se mu uresničile želje in sanje. Srčno si želim, da se ne bi razblinile le zato, ker ne morem poravnati niti najosnovnejših stroškov bivanja, ker preprosto nimam od kod vzeti. Težko je to …”
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Adrianu.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Adrianove družine.
Če bi Adrianu želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete za Adriana iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Lj. Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
Neveljaven email naslov