“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.

“Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.”

Najpozneje po pol leta krize se partnerska zveza skrha

Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.

Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.

Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.”

Res so doma, a se ne zmorejo kakovostno ukvarjati z otroki

In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.”

Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …”

Kdo pa dandanes ne bi skrival revščine?

Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:

“Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.”

Pari ostajajo s svojo stisko pogosto sami

Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.

Ti otroci bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega

Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!”

Nujna vsestranska, a časovno omejena pomoč

Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.

Kakšne generacije prihodnosti vzgajamo?

Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.