Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
“Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.”
Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.
Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.
Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.”
In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.”
Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …”
Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:
“Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.”
Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.
Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!”
Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.
Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Če jim bomo pomagali zdaj, bodo kot odrasli težko skrbeli že zase, kaj šele za druge
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
“Na srečo do poskusa samomora še ni prišlo, vsaj ne med tistimi, ki so še pravočasno prišli po pomoč, ki so nam zaupali, se odprli, se počutili varne in se izpovedali. Dlje časa trajajoča kriza namreč močno načne vse vrste odnosov, zato ljudje na koncu s svojimi stiskami in razmišljanji pogosto ostanejo povsem sami.”
Že tako vsaka negativna sprememba vpliva na običajno partnersko razmerje, če pa gre za hudo eksistenčno krizo, je verjetnost, da bo prišlo do temeljitih pretresov zveze, veliko večje, pravi psihoterapevtka: “Seveda je odvisno od posameznega para, kako bo problem in krizo reševal. Če se jo da rešiti v razmeroma kratkem času, lahko to njuno zvezo celo okrepi, kadar pa traja in ji ni videti konca, pa se počasi pojavljajo občutki nemoči, zelo veliko je medsebojnega obtoževanja, sploh, kadar je eden od parterjev veliko tvegal in s tem ogrozil družinsko eksistenco.
Zelo veliko partnerjev, še posebej moških, se počuti odgovorne. Ne vedo, kako priti iz krize, zapadejo v neke vrste apatijo, kar pa žene pogosto razumejo kot pomanjkanje volje, nezainteresiranost, imajo občutek, da samo one iščejo rešitve, da se samo one trudijo. In dolgotrajna kriza zagotovo načne partnersko razmerje in poruši celotno družinsko dinamiko. Ker ne dobijo nobene potrditve, da bodo uspeli, da sploh obstaja izhod iz situacije.
Veliko poskusov reševanja je, a če vedno znova padeš, ne verjameš več, da ti bo enkrat uspelo. Približno tri mesece do pol leta po tem, ko je družina padla v krizo in rešitve kljub trudu ni na vidiku, se večini parov skoraj zagotovo zgodi tudi partnerska kriza. Pogosto se zgodi, da se mož umakne iz družine zaradi občutka krivde, ker ni mogel poskrbeti zanjo.”
In ne le partnerska, tudi družinska razmerja se kmalu povsem spremenijo: “Starši za otroke skrbijo na drugačen način, nimajo se ne časa ne volje ukvarjati z njihovim šolskim delom, imajo nižjo toleranco za vsako trmo, težko prenašajo zahteve otrok. Vse se fokusira na preživetje.”
Zato je prepričanje, da je vsaj ena prednost brezposelnosti možnost imeti več časa za otroke, velikokrat povsem zgrešeno, tudi če gre, denimo, za mame, ki so se pred krizo veliko ukvarjale z otroki: “Res so doma, a njihovi možgani nenehno “meljejo”, kaj storiti, primerjajo s “preteklim življenjem”, ko so bile uspešne in dejansko tonejo v apatičnost, lahko tudi depresijo. Veliko je depresivnih stanj, to pa seveda niso zdrava stanja in takrat človek ne more dobro funkcionirati. Veliko ljudi reče celo, da več kot imajo dela, bolje funkcionirajo. Da lažje zmorejo narediti vse potrebno doma, če so bili v službi ustvarjalni. Če pa si samo doma, se zdi, kot da si ujet v neko mlakužo, močvirje. Bredeš in bredeš, pa ne moreš ven …”
Od tod pasivnost tudi drugod, pogosto se zgodi, da starši kljub prijaznim povabilom otrok ne pripeljejo na brezplačne predstave ali druge dogodke, ne hodijo z njimi po praznično okrašenem mestu ali na brezplačne javne prireditve. In ker pri nas tako obširne revščine, sploh pa ne srednjega sloja, nekaj desetletij skoraj nismo poznali, je ta zdaj precej stigmatizirana. Zato se družine zelo težko odločijo za iskanje humanitarne pomoči, pač pa veliko energije vložijo v to, kako revščino in pomanjkanje skriti pred drugimi:
“Še posebej otroci to prikrivajo. Kdo pa si želi biti reven, vsi si želimo stvari, ki jih imajo drugi. Še posebej v tej potrošniški blaznosti, ko se vse vrti okoli tega, kaj imaš in česa ne in se otroci med sabo nenehno primerjajo. Številni prav zaradi pomanjkanja tudi prej odrastejo in že v srednješolskih letih skušajo čim več delati in zaslužiti, da lahko tako pomagajo družini. Nekateri družino dobesedno vzdržujejo.”
Velika težava je, ker s svojo stisko pari in družine pogosto ostanejo povsem sami, razblinijo se prijateljstva, ki niso bila res trdna, tudi širša družina ne zmore v nedogled reševati njihovega preživetja. Zato bi socialni sistem moral imeti res dobro sistemsko pomoč, ki bi družinam celostno pomagala: najprej z razbremenjevanjem krivde in stigme neuspeha, potem pa kmalu še z izobraževanjem. Da bi bili sposobni poiskati drugačen pogled na situacijo, ki ni zmeraj tako brezupna, kot se zdi človeku, ki je v njej ujet. In iskanju drugačnih zornih kotov, drugačnih vzorcev, drugačnih rešitev.
Je pa za takšno življenjsko spremembo vzorcev in ravnanja pogosto treba veliko časa, ki pa ga kratki roki pri plačilih osnovnih življenjskih stroškov, hitre izvršbe in rubeži vsaj v našem okolju sploh ne dopuščajo: “To je najtežje videti, ko starši ne zmorejo poskrbeti za rešitve in se bojijo, da bodo morali otroke dati v rejo, to je velikanska stiska. In to ne za razvoj otrok, ne za razvoj družbe ni dobro! Dobili bomo čustveno zelo obremenjene ali prizadete ljudi, ki bodo v odrasli dobi težko skrbeli že zase, kaj šele za koga drugega!”
Pomoč bi zato morala biti povsem drugačna, kot je sedanja skromna finančna pomoč. Da bi se čim prej spet postavili nazaj na lastne noge, pa bi po mnenju Branke Strniša ljudi morala spodbuditi tudi časovna omejitev take pomoči. Izkušnje iz tujine nas namreč učijo, kako velik problem je, kadar družine povsem otopijo, se naučijo živeti na popolnem minimumu in v tako nespodbudnem okolju vzgajajo drugo ali celo tretjo generacijo potomcev, ki otopeli in neambiciozni živijo samo od socialne pomoči. To so namreč izgubljene generacije, ki bi lahko družbi veliko dale, če bi jih ta znala pravočasno rešiti pred ohromelostjo.
Pri teh otrocih se že zdaj razvijata pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba. “Da so drugačni, da so slabši, da ne zmorejo, da nimajo nikogar, ki jim bo pomagal. Nimajo občutka varnosti, ta pa je v obdobju otroštva in mladosti najpomembnejši! Če ga bo otrok imel, si bo v odrasli dobi upal poskusiti, tvegati, če ga pa nima, bo ves čas tesnoben in prestrašen. Zelo me skrbi, kakšne generacije prihodnosti vzgajamo s tem, ko jim ne pomagamo zdaj, ko to najbolj potrebujejo,” je še dodala psihologinja in psihoterapevtka Branka Strniša.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Neveljaven email naslov