Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Neveljaven email naslov