Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Neveljaven email naslov