Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
“Zjutraj Zari najprej odklopim cevki aparata, ki ji vso noč pomaga dihati. Očistim ji dihalne poti, narediva respiratorno masažo, da lažje diha skozi izvodilo, ki ga ima na grlu. Vendar tudi zaradi tega ne more govoriti. Ker ne more požirati, morajo biti vsi obroki pretlačeni, da jih lahko dam neposredno po cevki v trebušček. Na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, ji dam zdravila, ki jo ohranjajo pri življenju, brez njih bi bilo stanje mišic veliko slabše. In kmalu bo 15 let, kar je naše življenje povsem podrejeno njenim potrebam,” opisuje Zarina mama.
Svetlolasa deklica ima že od rojstva izjemno redko mišično obolenje, za katero ni zdravila. A ker je bolnikov po vsem svetu zelo malo, zdravniki ne znajo predvidevati, kako se bo bolezen razvijala. Vsekakor pa je jasno, da bo vse življenje odvisna od pomoči drugih. Najbolj od mamine, ki je od rojstva 24 ur na dan njena negovalka: “Velika težava je, da ne sme biti niti za trenutek sama, ker vsak trenutek lahko zataji sistem dihalnih funkcij in zato mora biti ob njej nenehno kdo, ki bo znal ukrepati, ko neha dihati.
Njeno telo se takrat zablokira in je treba dihanje do prihoda reševalcev vzdrževati s posebnim balonom. Teh dihalnih stisk je bilo že veliko, a tega se nikoli ne navadiš, vsakič je grozljivo, ko pomodri in sekunde odtekajo … Zato mora biti takrat ob njej res usposobljena oseba. Zato takrat, ko je mož v službi, ne morem nikamor, ne v trgovino, ne na pošto, ne v lekarno. Kadar zboli, sem se naučila sama odvzeti vzorec krvi, a vsakič iščem koga, ki ga lahko odpelje v laboratorij. Težko je brez pomoči.”
Prav vsako minuto pomoči je namreč treba plačati. Mama namesto plače sicer dobiva posebno nadomestilo za nego, vendar pa jim ne pripada kakršna koli strokovna asistenca, kdo, ki bi znal urgirati takrat, ko gre zares in ki bi družino, še posebej pa mamo, lahko razbremenil. Sami tega ne morejo plačati, finančnih potreb za Zarino lažje življenje je že tako veliko: “Ko imaš tako bolnega otroka, se stroški silno povečajo. Kupovati je treba zelo kakovostno hrano in še različne dodatke, da lahko njeno oslabelo, drobceno telo sploh prejme dovolj hranilnih snovi. Tudi pleničk porabimo več, kot jih dobi na recept.
Morali smo narediti številne prilagoditve, dodatno smo se zadolžili tako za kombi, v katerem se lahko pelje skupaj s svojim invalidskim vozičkom kot tudi za opremo za posebne terapije, ki jih lahko izvajamo doma. Brez teh najbrž ne bi mogla hoditi, ker z njo celice dobijo več kisika, s tem pa tudi večjo mišično moč. Terapija ji pomaga, a je tudi dolg zanjo še precejšen … Ob mojem nadomestilu, eni plači in starejšem sinu, ki bi jeseni rad šel študirat, zelo težko to plačujemo.”
Zara bi se nujno morala iz običajnega pograda preseliti v večjo sobo, v kateri bi bila postelja, namenjena invalidom, a za to namenjene prazne sobe v dotrajani hiši nimajo s čim obnoviti. Če bi imeli dostopno zapornico za voziček z dvorišča do balkona, bi bilo njeno gibanje manj omejeno, zdaj jo mora po strmih stopnicah vselej nekdo nositi.
Da bi le z eno plačo lažje preživeli, je ob Zarinem rojstvu oče poiskal izjemno stresno in psihično zelo obremenjujočo zaposlitev, ki je bila takrat dobro plačana. Petnajst let kasneje je plača globoko pod povprečjem, družina pa finančno popolnoma izčrpana in tudi zadolžena. Kot pravi mama, je vse to močno občutil tudi Zarin nekaj let starejši brat:
“Sin je bil prikrajšan že zato, ker sem bila prvih dvanajst let Zarinega življenja skoraj ves čas po bolnišnicah. Seveda so nam pomagali starši, a mene ni bilo nič doma. Ko pa sva bili, je bilo pa tudi doma vseskozi kot na intenzivni negi, zelo je bil zapostavljen.”
Zara zato res nikoli ni sama, je pa skorajda brez stikov z vrstniki. In skorajda brez izkušenj s tem, kako lep je svet zunaj domačih sten. Čeprav so jim donatorji pred nekaj leti pomagali do nakupa posebnega vozila, so stroški za izlete nedosegljivo visoki.
Nikoli kot družina niso bili nikjer na počitnicah, edino razkošje je enkrat na leto rehabilitacija, ki jo omogoča zdravstvena zavarovalnica, a jo tja spremlja le mama. Kratki izleti so res prava redkost: “Vedno moramo iskati tako lokacijo, kjer jo lahko nemoteno previjem, kjer lahko zmešam hrano z mešalnikom in ji jo v miru dam, ker nas pač sicer vsi gledajo … Paziti moram, da ni v slabo prezračenih prostorih v tesnih stikih z morebiti kužnimi ljudmi … Zara je sicer vpisana v prilagojen šolski program, a je lahko v šoli le redko navzoča, saj je zaradi zelo oslabljenega imunskega sistema izjemno dovzetna za okužbe.”
Tesnejši stiki z ljudmi bi zanjo, za to drobceno telesce, ki ga pri življenju ohranjajo tudi aparature, terapije, zdravila, lahko bili usodni.
Namestitev v kak zavod za družino nikoli ni bila sprejemljiva, že kratkotrajno bivanje tam ji je prineslo številne okužbe. Tako ves njen svet ostaja ljubeča družina, in tablica, ob pomoči katere lažje komunicira z okolico. Zara, svetlolasa dolgolaska, ki rada igra igrice na zastarelem računalniku, ki se kolikor toliko zanesljivo giblje le po domačem okolju, je po dolgoletnem bivanju po bolnišnicah pač zelo srečna doma.
Za mamo pa bo to kmalu 15 let 24 ur na dan povsem otroku posvečenega življenja. “To, da imaš doma nenehno intenzivno nego, da moraš biti nenehno pozoren, da si zaprt med stene doma in nikamor ne moreš, da vstajaš tudi ponoči vsaj na štiri ure, to ni življenje. Neizmerno jo imamo radi, vse bi naredili zanjo, a hkrati sem že tako kronično utrujena, da imam že težave z vidom, s koncentracijo, težave s hrbtenico. Psihični in fizični napor je velik. Tako več ne gre,” iskreno priznava mama.
Zato si vedoč, da leta, ki prihajajo, ne bodo nič lažja, želi vsaj malo razbremenitve: “Želim si, da bi vsaj en konec tedna v svojem življenju Zara lahko imela profesionalno oskrbo na domu, ta pa seveda veliko stane. Tako bi jaz in moj mož, ki imava še dober zakon – vidim namreč, da večina družin s tako bolnimi otroki namreč slej ko prej razpade – da bi lahko sama šla nekam, lahko samo v trgovino, samo na sprehod, morda celo za en dan na izlet. To bi bilo res odlično!”
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Zari želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Zaro iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in željenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zarina zgodba). V primeru, da komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je 8 bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah v projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje. Banke odslej svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo le-te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo v sodelovanju s CSD-ji in območnimi organizacijami ZPMS z vseh koncev države, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud. Letos se jim spet obetajo neprespane noči in še večji organizacijski podvig, saj je že prispelih pisemc veliko več kot lani. Hkrati pa so pisma tudi drugačna, razpon želja otrok je veliko večji kot lani. In tudi same so si ob tem morale zastaviti vprašanje: imajo otroci iz socialnega dna “pravico” do razkoš(nejš)ih daril? Smejo vsaj božične želje preseči vsakdan, v katerem so otroku nedosegljivi že čokolino, pašteta in topli škorenjčki? Si sme otrok vsaj pri dedku mrazu zaželeti nekaj, kar je zanj povsem nedosegljivo, za sošolce pa samoumevno? In kaj bi pravzaprav pomenilo, če bi si otroci v socialni stiski še pri pisanju iskrenih želja dobrim možem želeli le še hrano?
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov