Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni
“Mednarodne raziskave kažejo, da učiteljeve subjektivne ocene močno vplivajo na nadaljnje učenčevo šolanje. Statistični podatki kažejo, da če so starši visoko izobraženi, denimo zdravniki, odvetniki, inženirji, bodo najbrž že zaradi njihovega sodelovanja s šolo njihovi otroci imeli višje interne ocene, kot če so starši iz nižjega sloja,” na enega od poraznih rezultatov mednarodnih primerjav opozori direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje.
“Ocene pa so v našem sistemu silno pomembne, ker niso le pogoj za prehod na srednjo šolo, pač pa hkrati izkazujejo tudi pričakovanja. Če ima otrok odlične ocene, to spodbuja pričakovanja, da se bo naprej šolal na zahtevnih programih. Če imaš ocene nižje, pa ti že ocena prek učitelja sporoča, da boš na gimnaziji morda imel težave. Razslojevanje je zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tisti, ki imajo najvišji socialno-ekonomski status, se vpisujejo na gimnazijo, zaznavno slabša je ta struktura v strokovnih gimnazijah in nato v strokovnih srednjih šolah, ki pri nas vendarle še lahko vodi do študija.
Izrazito nizek socialno-ekonomski status pa vpliva tudi pri odločitvah za dvo- in triletne programe, kjer šolski uspeh o vpisu manj odloča kot socialno stanje. Ocene, doseženo znanje in želje so tukaj manj pomembne, pomembno je, kako čim prej priti do nekega poklica in nato do službe.”
Prav v vsaki državi o uspešnosti in doseženi stopnji izobraževanja otroka močno soodloča tudi socialno-ekonomski položaj njegove družine. Toda v Sloveniji so podatki o tem vplivu porazni in v primerjavi s povprečjem evropskih držav precej slabši. Izobrazba staršev, dohodki, premoženje in kulturni kapital družine so namreč bolj odločilni dejavniki kot otrokove sposobnosti. “Ko denimo raziskava PISA pri 15 letih pomeri eksterno izmerjeno znanje in te rezultate primerjamo z doseženimi šolskimi ocenami, se pokaže izrazit razkorak v socialno-ekonomskem statusu. Če to isto skupino otrok vprašamo, ali nameravajo študirati ali ne, smo po razkoraku med socialno visoko in nizko uvrščenimi v neugledni družbi štirih držav z najbolj poraznimi rezultati! Pri enakem eksterno preverjenem nivoju znanja bodo otroci iz višjih slojev štirikrat pogosteje šli študirat kot njihovi vrstniki s popolnoma enakim znanjem, a s slabšim socialno-ekonomskim stanjem.”
Številni otroci se ne glede na primerne ocene in raven znanja tako ne odločijo za vpis na gimnazijo, ker ta samoumevno pomeni nadaljevanje šolanja na fakulteti. Tega pa mnogi starši ne zmorejo financirati. Pogosto pa je želja vseh, tudi otroka, da bi s čim prejšnjo zaposlitvijo družini finančno pomagal in ji ne bi bil več v breme. A tudi tisti, ki se lahko odločijo za študij, so pri izbiri smeri znova razslojeni:
“Že v slovenskih splošnih gimnazijah je zelo specifična socialno-ekonomska struktura dijakov: iz nekaterih slojev jih tam praktično ni! Vemo pa, da opravljena gimnazija omogoča vpis na tako rekoč vse študijske smeri. In zato otroci, ki se v gimnazijo ne vpišejo, že formalno nimajo pogojev za študij. Slovenija sistematično teh podatkov žal ne zbira, a poglejte strukturo študentov medicine in to primerjajte s socialno-ekonomskim statusom mladih, ki so se vpisali na kakšno tehnično fakulteto ali smer, ki je v očeh javnosti »manj ugledna«. Najbrž sta kot noč in dan. In to stanje dosegamo že od osnovne šole naprej, ko se otroci razslojijo in zato je Slovenija med zadnjimi štirimi državami OECD po verjetnosti, da bodo študirali otroci tistih staršev, ki sami nimajo končane srednje šole ali fakultete.”
“Močno nas mora skrbeti tudi podatek o otrocih, ki so ponavljali razred. Teh je sicer res malo, okrog tri odstotke in pol. A ko so znotraj te skupine pomerili znanje po programu mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA in povprašali, kdo izmed njih je razred ponavljal, se je izkazalo, da je dva- do trikrat verjetneje, da ga je ponavljal otrok s socialnega roba kot otrok iz boljšega socialno-ekonomskega okolja.”
Vse skupaj pomeni, da bi morali močno spremeniti pomen vpisa v vrtec za socialno najnižje sloje, saj otroci s socialnega dna, če vanj niso vključeni, v primerjavi z vrstniki res ogromno izgubijo. Zgodba se le še nadaljuje v osnovni šoli, ki je ne le pod vplivom bolj zagretih staršev, pač pa očitno ne zna v prav vsakem otroku spodbuditi in okrepiti njegovih talentov in ga pripeljati do znanja in uspeha. Otrok izgublja samo zato, ker doma nima podpore, kot jo imajo morda manj nadarjeni, a bolje preskrbljeni sošolci. To vpliva na njegovo celotno šolanje, vse skupaj pa na celotno življenjsko pot in socialni status: “Nesporno je in tudi vse študije dokazujejo, da je reševati pravičnost v družbi in v šolskem sistemu šele pri terciarnem izobraževanju že prepozno!”
In ali naša šolska politika kaže, da se tako poraznega razslojevanja od vrtca naprej sploh zaveda, ga kakorkoli skuša popraviti? Dr. Zupanc: »Na deklarativni ravni smo najbrž vsi takšni. Jaz bi si pa želel, da bi se kaj spremenilo tudi pri uresničitvi. Iz izkušenj pa sem izjemno kritičen že do tega, da tovrstnih podatkov, ki bi bolje razjasnili sliko povezanosti med razmerami, v katerih otrok odrašča in šolsko uspešnostjo, sistematično sploh ne zbiramo!
In tako smo zadovoljni že s tem, da si v nekaterih v projektih, kot je Botrstvo, kupimo odpustek in še naprej ne naredimo ničesar! Včasih se je kupovalo »podobice«, da si dobil odpustek in nato še naprej grešil. Tukaj je podobno. A to ne sme biti alibi! A mi ostajamo samo na deklarativni ravni, čeprav je to tako velik problem, da ga samo z eno akcijo, enim finančnim vložkom iz evropskega denarnega sklada, z enim razpisom štipendij ne bomo rešili. To so zame odpustki. Naredimo bistveno premalo. Res bi si želel večjo učinkovitost v tej smeri.«
In ob koncu velja ponovno opozoriti: sistem, v katerem lahko izvrstno izobrazbo dobijo pretežno le mladi iz ugodnih socialnih okolij, je za družbo kot celoto izjemo in dolgoročno škodljiv. Ker z brezbrižnostjo do mladih generacij sam ustvarja nov sloj dolgoročno socialno ogroženih!
In prav vsako izgubljeno leto, ko ljudje na ključnih mestih odločanja namesto korenitih sprememb zmorejo narediti le kak odpustek za lajšanje slabe vesti, potone generacija tisoče mladih, ki svojih potencialov zato nikoli v celoti ne bodo mogli izkoristiti.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni
“Mednarodne raziskave kažejo, da učiteljeve subjektivne ocene močno vplivajo na nadaljnje učenčevo šolanje. Statistični podatki kažejo, da če so starši visoko izobraženi, denimo zdravniki, odvetniki, inženirji, bodo najbrž že zaradi njihovega sodelovanja s šolo njihovi otroci imeli višje interne ocene, kot če so starši iz nižjega sloja,” na enega od poraznih rezultatov mednarodnih primerjav opozori direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje.
“Ocene pa so v našem sistemu silno pomembne, ker niso le pogoj za prehod na srednjo šolo, pač pa hkrati izkazujejo tudi pričakovanja. Če ima otrok odlične ocene, to spodbuja pričakovanja, da se bo naprej šolal na zahtevnih programih. Če imaš ocene nižje, pa ti že ocena prek učitelja sporoča, da boš na gimnaziji morda imel težave. Razslojevanje je zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tisti, ki imajo najvišji socialno-ekonomski status, se vpisujejo na gimnazijo, zaznavno slabša je ta struktura v strokovnih gimnazijah in nato v strokovnih srednjih šolah, ki pri nas vendarle še lahko vodi do študija.
Izrazito nizek socialno-ekonomski status pa vpliva tudi pri odločitvah za dvo- in triletne programe, kjer šolski uspeh o vpisu manj odloča kot socialno stanje. Ocene, doseženo znanje in želje so tukaj manj pomembne, pomembno je, kako čim prej priti do nekega poklica in nato do službe.”
Prav v vsaki državi o uspešnosti in doseženi stopnji izobraževanja otroka močno soodloča tudi socialno-ekonomski položaj njegove družine. Toda v Sloveniji so podatki o tem vplivu porazni in v primerjavi s povprečjem evropskih držav precej slabši. Izobrazba staršev, dohodki, premoženje in kulturni kapital družine so namreč bolj odločilni dejavniki kot otrokove sposobnosti. “Ko denimo raziskava PISA pri 15 letih pomeri eksterno izmerjeno znanje in te rezultate primerjamo z doseženimi šolskimi ocenami, se pokaže izrazit razkorak v socialno-ekonomskem statusu. Če to isto skupino otrok vprašamo, ali nameravajo študirati ali ne, smo po razkoraku med socialno visoko in nizko uvrščenimi v neugledni družbi štirih držav z najbolj poraznimi rezultati! Pri enakem eksterno preverjenem nivoju znanja bodo otroci iz višjih slojev štirikrat pogosteje šli študirat kot njihovi vrstniki s popolnoma enakim znanjem, a s slabšim socialno-ekonomskim stanjem.”
Številni otroci se ne glede na primerne ocene in raven znanja tako ne odločijo za vpis na gimnazijo, ker ta samoumevno pomeni nadaljevanje šolanja na fakulteti. Tega pa mnogi starši ne zmorejo financirati. Pogosto pa je želja vseh, tudi otroka, da bi s čim prejšnjo zaposlitvijo družini finančno pomagal in ji ne bi bil več v breme. A tudi tisti, ki se lahko odločijo za študij, so pri izbiri smeri znova razslojeni:
“Že v slovenskih splošnih gimnazijah je zelo specifična socialno-ekonomska struktura dijakov: iz nekaterih slojev jih tam praktično ni! Vemo pa, da opravljena gimnazija omogoča vpis na tako rekoč vse študijske smeri. In zato otroci, ki se v gimnazijo ne vpišejo, že formalno nimajo pogojev za študij. Slovenija sistematično teh podatkov žal ne zbira, a poglejte strukturo študentov medicine in to primerjajte s socialno-ekonomskim statusom mladih, ki so se vpisali na kakšno tehnično fakulteto ali smer, ki je v očeh javnosti »manj ugledna«. Najbrž sta kot noč in dan. In to stanje dosegamo že od osnovne šole naprej, ko se otroci razslojijo in zato je Slovenija med zadnjimi štirimi državami OECD po verjetnosti, da bodo študirali otroci tistih staršev, ki sami nimajo končane srednje šole ali fakultete.”
“Močno nas mora skrbeti tudi podatek o otrocih, ki so ponavljali razred. Teh je sicer res malo, okrog tri odstotke in pol. A ko so znotraj te skupine pomerili znanje po programu mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA in povprašali, kdo izmed njih je razred ponavljal, se je izkazalo, da je dva- do trikrat verjetneje, da ga je ponavljal otrok s socialnega roba kot otrok iz boljšega socialno-ekonomskega okolja.”
Vse skupaj pomeni, da bi morali močno spremeniti pomen vpisa v vrtec za socialno najnižje sloje, saj otroci s socialnega dna, če vanj niso vključeni, v primerjavi z vrstniki res ogromno izgubijo. Zgodba se le še nadaljuje v osnovni šoli, ki je ne le pod vplivom bolj zagretih staršev, pač pa očitno ne zna v prav vsakem otroku spodbuditi in okrepiti njegovih talentov in ga pripeljati do znanja in uspeha. Otrok izgublja samo zato, ker doma nima podpore, kot jo imajo morda manj nadarjeni, a bolje preskrbljeni sošolci. To vpliva na njegovo celotno šolanje, vse skupaj pa na celotno življenjsko pot in socialni status: “Nesporno je in tudi vse študije dokazujejo, da je reševati pravičnost v družbi in v šolskem sistemu šele pri terciarnem izobraževanju že prepozno!”
In ali naša šolska politika kaže, da se tako poraznega razslojevanja od vrtca naprej sploh zaveda, ga kakorkoli skuša popraviti? Dr. Zupanc: »Na deklarativni ravni smo najbrž vsi takšni. Jaz bi si pa želel, da bi se kaj spremenilo tudi pri uresničitvi. Iz izkušenj pa sem izjemno kritičen že do tega, da tovrstnih podatkov, ki bi bolje razjasnili sliko povezanosti med razmerami, v katerih otrok odrašča in šolsko uspešnostjo, sistematično sploh ne zbiramo!
In tako smo zadovoljni že s tem, da si v nekaterih v projektih, kot je Botrstvo, kupimo odpustek in še naprej ne naredimo ničesar! Včasih se je kupovalo »podobice«, da si dobil odpustek in nato še naprej grešil. Tukaj je podobno. A to ne sme biti alibi! A mi ostajamo samo na deklarativni ravni, čeprav je to tako velik problem, da ga samo z eno akcijo, enim finančnim vložkom iz evropskega denarnega sklada, z enim razpisom štipendij ne bomo rešili. To so zame odpustki. Naredimo bistveno premalo. Res bi si želel večjo učinkovitost v tej smeri.«
In ob koncu velja ponovno opozoriti: sistem, v katerem lahko izvrstno izobrazbo dobijo pretežno le mladi iz ugodnih socialnih okolij, je za družbo kot celoto izjemo in dolgoročno škodljiv. Ker z brezbrižnostjo do mladih generacij sam ustvarja nov sloj dolgoročno socialno ogroženih!
In prav vsako izgubljeno leto, ko ljudje na ključnih mestih odločanja namesto korenitih sprememb zmorejo narediti le kak odpustek za lajšanje slabe vesti, potone generacija tisoče mladih, ki svojih potencialov zato nikoli v celoti ne bodo mogli izkoristiti.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Neveljaven email naslov