Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni
“Mednarodne raziskave kažejo, da učiteljeve subjektivne ocene močno vplivajo na nadaljnje učenčevo šolanje. Statistični podatki kažejo, da če so starši visoko izobraženi, denimo zdravniki, odvetniki, inženirji, bodo najbrž že zaradi njihovega sodelovanja s šolo njihovi otroci imeli višje interne ocene, kot če so starši iz nižjega sloja,” na enega od poraznih rezultatov mednarodnih primerjav opozori direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje.
“Ocene pa so v našem sistemu silno pomembne, ker niso le pogoj za prehod na srednjo šolo, pač pa hkrati izkazujejo tudi pričakovanja. Če ima otrok odlične ocene, to spodbuja pričakovanja, da se bo naprej šolal na zahtevnih programih. Če imaš ocene nižje, pa ti že ocena prek učitelja sporoča, da boš na gimnaziji morda imel težave. Razslojevanje je zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tisti, ki imajo najvišji socialno-ekonomski status, se vpisujejo na gimnazijo, zaznavno slabša je ta struktura v strokovnih gimnazijah in nato v strokovnih srednjih šolah, ki pri nas vendarle še lahko vodi do študija.
Izrazito nizek socialno-ekonomski status pa vpliva tudi pri odločitvah za dvo- in triletne programe, kjer šolski uspeh o vpisu manj odloča kot socialno stanje. Ocene, doseženo znanje in želje so tukaj manj pomembne, pomembno je, kako čim prej priti do nekega poklica in nato do službe.”
Prav v vsaki državi o uspešnosti in doseženi stopnji izobraževanja otroka močno soodloča tudi socialno-ekonomski položaj njegove družine. Toda v Sloveniji so podatki o tem vplivu porazni in v primerjavi s povprečjem evropskih držav precej slabši. Izobrazba staršev, dohodki, premoženje in kulturni kapital družine so namreč bolj odločilni dejavniki kot otrokove sposobnosti. “Ko denimo raziskava PISA pri 15 letih pomeri eksterno izmerjeno znanje in te rezultate primerjamo z doseženimi šolskimi ocenami, se pokaže izrazit razkorak v socialno-ekonomskem statusu. Če to isto skupino otrok vprašamo, ali nameravajo študirati ali ne, smo po razkoraku med socialno visoko in nizko uvrščenimi v neugledni družbi štirih držav z najbolj poraznimi rezultati! Pri enakem eksterno preverjenem nivoju znanja bodo otroci iz višjih slojev štirikrat pogosteje šli študirat kot njihovi vrstniki s popolnoma enakim znanjem, a s slabšim socialno-ekonomskim stanjem.”
Številni otroci se ne glede na primerne ocene in raven znanja tako ne odločijo za vpis na gimnazijo, ker ta samoumevno pomeni nadaljevanje šolanja na fakulteti. Tega pa mnogi starši ne zmorejo financirati. Pogosto pa je želja vseh, tudi otroka, da bi s čim prejšnjo zaposlitvijo družini finančno pomagal in ji ne bi bil več v breme. A tudi tisti, ki se lahko odločijo za študij, so pri izbiri smeri znova razslojeni:
“Že v slovenskih splošnih gimnazijah je zelo specifična socialno-ekonomska struktura dijakov: iz nekaterih slojev jih tam praktično ni! Vemo pa, da opravljena gimnazija omogoča vpis na tako rekoč vse študijske smeri. In zato otroci, ki se v gimnazijo ne vpišejo, že formalno nimajo pogojev za študij. Slovenija sistematično teh podatkov žal ne zbira, a poglejte strukturo študentov medicine in to primerjajte s socialno-ekonomskim statusom mladih, ki so se vpisali na kakšno tehnično fakulteto ali smer, ki je v očeh javnosti »manj ugledna«. Najbrž sta kot noč in dan. In to stanje dosegamo že od osnovne šole naprej, ko se otroci razslojijo in zato je Slovenija med zadnjimi štirimi državami OECD po verjetnosti, da bodo študirali otroci tistih staršev, ki sami nimajo končane srednje šole ali fakultete.”
“Močno nas mora skrbeti tudi podatek o otrocih, ki so ponavljali razred. Teh je sicer res malo, okrog tri odstotke in pol. A ko so znotraj te skupine pomerili znanje po programu mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA in povprašali, kdo izmed njih je razred ponavljal, se je izkazalo, da je dva- do trikrat verjetneje, da ga je ponavljal otrok s socialnega roba kot otrok iz boljšega socialno-ekonomskega okolja.”
Vse skupaj pomeni, da bi morali močno spremeniti pomen vpisa v vrtec za socialno najnižje sloje, saj otroci s socialnega dna, če vanj niso vključeni, v primerjavi z vrstniki res ogromno izgubijo. Zgodba se le še nadaljuje v osnovni šoli, ki je ne le pod vplivom bolj zagretih staršev, pač pa očitno ne zna v prav vsakem otroku spodbuditi in okrepiti njegovih talentov in ga pripeljati do znanja in uspeha. Otrok izgublja samo zato, ker doma nima podpore, kot jo imajo morda manj nadarjeni, a bolje preskrbljeni sošolci. To vpliva na njegovo celotno šolanje, vse skupaj pa na celotno življenjsko pot in socialni status: “Nesporno je in tudi vse študije dokazujejo, da je reševati pravičnost v družbi in v šolskem sistemu šele pri terciarnem izobraževanju že prepozno!”
In ali naša šolska politika kaže, da se tako poraznega razslojevanja od vrtca naprej sploh zaveda, ga kakorkoli skuša popraviti? Dr. Zupanc: »Na deklarativni ravni smo najbrž vsi takšni. Jaz bi si pa želel, da bi se kaj spremenilo tudi pri uresničitvi. Iz izkušenj pa sem izjemno kritičen že do tega, da tovrstnih podatkov, ki bi bolje razjasnili sliko povezanosti med razmerami, v katerih otrok odrašča in šolsko uspešnostjo, sistematično sploh ne zbiramo!
In tako smo zadovoljni že s tem, da si v nekaterih v projektih, kot je Botrstvo, kupimo odpustek in še naprej ne naredimo ničesar! Včasih se je kupovalo »podobice«, da si dobil odpustek in nato še naprej grešil. Tukaj je podobno. A to ne sme biti alibi! A mi ostajamo samo na deklarativni ravni, čeprav je to tako velik problem, da ga samo z eno akcijo, enim finančnim vložkom iz evropskega denarnega sklada, z enim razpisom štipendij ne bomo rešili. To so zame odpustki. Naredimo bistveno premalo. Res bi si želel večjo učinkovitost v tej smeri.«
In ob koncu velja ponovno opozoriti: sistem, v katerem lahko izvrstno izobrazbo dobijo pretežno le mladi iz ugodnih socialnih okolij, je za družbo kot celoto izjemo in dolgoročno škodljiv. Ker z brezbrižnostjo do mladih generacij sam ustvarja nov sloj dolgoročno socialno ogroženih!
In prav vsako izgubljeno leto, ko ljudje na ključnih mestih odločanja namesto korenitih sprememb zmorejo narediti le kak odpustek za lajšanje slabe vesti, potone generacija tisoče mladih, ki svojih potencialov zato nikoli v celoti ne bodo mogli izkoristiti.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Mladi so v šolah skoraj popolnoma razslojeni
“Mednarodne raziskave kažejo, da učiteljeve subjektivne ocene močno vplivajo na nadaljnje učenčevo šolanje. Statistični podatki kažejo, da če so starši visoko izobraženi, denimo zdravniki, odvetniki, inženirji, bodo najbrž že zaradi njihovega sodelovanja s šolo njihovi otroci imeli višje interne ocene, kot če so starši iz nižjega sloja,” na enega od poraznih rezultatov mednarodnih primerjav opozori direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje.
“Ocene pa so v našem sistemu silno pomembne, ker niso le pogoj za prehod na srednjo šolo, pač pa hkrati izkazujejo tudi pričakovanja. Če ima otrok odlične ocene, to spodbuja pričakovanja, da se bo naprej šolal na zahtevnih programih. Če imaš ocene nižje, pa ti že ocena prek učitelja sporoča, da boš na gimnaziji morda imel težave. Razslojevanje je zelo izrazito na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Tisti, ki imajo najvišji socialno-ekonomski status, se vpisujejo na gimnazijo, zaznavno slabša je ta struktura v strokovnih gimnazijah in nato v strokovnih srednjih šolah, ki pri nas vendarle še lahko vodi do študija.
Izrazito nizek socialno-ekonomski status pa vpliva tudi pri odločitvah za dvo- in triletne programe, kjer šolski uspeh o vpisu manj odloča kot socialno stanje. Ocene, doseženo znanje in želje so tukaj manj pomembne, pomembno je, kako čim prej priti do nekega poklica in nato do službe.”
Prav v vsaki državi o uspešnosti in doseženi stopnji izobraževanja otroka močno soodloča tudi socialno-ekonomski položaj njegove družine. Toda v Sloveniji so podatki o tem vplivu porazni in v primerjavi s povprečjem evropskih držav precej slabši. Izobrazba staršev, dohodki, premoženje in kulturni kapital družine so namreč bolj odločilni dejavniki kot otrokove sposobnosti. “Ko denimo raziskava PISA pri 15 letih pomeri eksterno izmerjeno znanje in te rezultate primerjamo z doseženimi šolskimi ocenami, se pokaže izrazit razkorak v socialno-ekonomskem statusu. Če to isto skupino otrok vprašamo, ali nameravajo študirati ali ne, smo po razkoraku med socialno visoko in nizko uvrščenimi v neugledni družbi štirih držav z najbolj poraznimi rezultati! Pri enakem eksterno preverjenem nivoju znanja bodo otroci iz višjih slojev štirikrat pogosteje šli študirat kot njihovi vrstniki s popolnoma enakim znanjem, a s slabšim socialno-ekonomskim stanjem.”
Številni otroci se ne glede na primerne ocene in raven znanja tako ne odločijo za vpis na gimnazijo, ker ta samoumevno pomeni nadaljevanje šolanja na fakulteti. Tega pa mnogi starši ne zmorejo financirati. Pogosto pa je želja vseh, tudi otroka, da bi s čim prejšnjo zaposlitvijo družini finančno pomagal in ji ne bi bil več v breme. A tudi tisti, ki se lahko odločijo za študij, so pri izbiri smeri znova razslojeni:
“Že v slovenskih splošnih gimnazijah je zelo specifična socialno-ekonomska struktura dijakov: iz nekaterih slojev jih tam praktično ni! Vemo pa, da opravljena gimnazija omogoča vpis na tako rekoč vse študijske smeri. In zato otroci, ki se v gimnazijo ne vpišejo, že formalno nimajo pogojev za študij. Slovenija sistematično teh podatkov žal ne zbira, a poglejte strukturo študentov medicine in to primerjajte s socialno-ekonomskim statusom mladih, ki so se vpisali na kakšno tehnično fakulteto ali smer, ki je v očeh javnosti »manj ugledna«. Najbrž sta kot noč in dan. In to stanje dosegamo že od osnovne šole naprej, ko se otroci razslojijo in zato je Slovenija med zadnjimi štirimi državami OECD po verjetnosti, da bodo študirali otroci tistih staršev, ki sami nimajo končane srednje šole ali fakultete.”
“Močno nas mora skrbeti tudi podatek o otrocih, ki so ponavljali razred. Teh je sicer res malo, okrog tri odstotke in pol. A ko so znotraj te skupine pomerili znanje po programu mednarodne primerjave dosežkov učencev PISA in povprašali, kdo izmed njih je razred ponavljal, se je izkazalo, da je dva- do trikrat verjetneje, da ga je ponavljal otrok s socialnega roba kot otrok iz boljšega socialno-ekonomskega okolja.”
Vse skupaj pomeni, da bi morali močno spremeniti pomen vpisa v vrtec za socialno najnižje sloje, saj otroci s socialnega dna, če vanj niso vključeni, v primerjavi z vrstniki res ogromno izgubijo. Zgodba se le še nadaljuje v osnovni šoli, ki je ne le pod vplivom bolj zagretih staršev, pač pa očitno ne zna v prav vsakem otroku spodbuditi in okrepiti njegovih talentov in ga pripeljati do znanja in uspeha. Otrok izgublja samo zato, ker doma nima podpore, kot jo imajo morda manj nadarjeni, a bolje preskrbljeni sošolci. To vpliva na njegovo celotno šolanje, vse skupaj pa na celotno življenjsko pot in socialni status: “Nesporno je in tudi vse študije dokazujejo, da je reševati pravičnost v družbi in v šolskem sistemu šele pri terciarnem izobraževanju že prepozno!”
In ali naša šolska politika kaže, da se tako poraznega razslojevanja od vrtca naprej sploh zaveda, ga kakorkoli skuša popraviti? Dr. Zupanc: »Na deklarativni ravni smo najbrž vsi takšni. Jaz bi si pa želel, da bi se kaj spremenilo tudi pri uresničitvi. Iz izkušenj pa sem izjemno kritičen že do tega, da tovrstnih podatkov, ki bi bolje razjasnili sliko povezanosti med razmerami, v katerih otrok odrašča in šolsko uspešnostjo, sistematično sploh ne zbiramo!
In tako smo zadovoljni že s tem, da si v nekaterih v projektih, kot je Botrstvo, kupimo odpustek in še naprej ne naredimo ničesar! Včasih se je kupovalo »podobice«, da si dobil odpustek in nato še naprej grešil. Tukaj je podobno. A to ne sme biti alibi! A mi ostajamo samo na deklarativni ravni, čeprav je to tako velik problem, da ga samo z eno akcijo, enim finančnim vložkom iz evropskega denarnega sklada, z enim razpisom štipendij ne bomo rešili. To so zame odpustki. Naredimo bistveno premalo. Res bi si želel večjo učinkovitost v tej smeri.«
In ob koncu velja ponovno opozoriti: sistem, v katerem lahko izvrstno izobrazbo dobijo pretežno le mladi iz ugodnih socialnih okolij, je za družbo kot celoto izjemo in dolgoročno škodljiv. Ker z brezbrižnostjo do mladih generacij sam ustvarja nov sloj dolgoročno socialno ogroženih!
In prav vsako izgubljeno leto, ko ljudje na ključnih mestih odločanja namesto korenitih sprememb zmorejo narediti le kak odpustek za lajšanje slabe vesti, potone generacija tisoče mladih, ki svojih potencialov zato nikoli v celoti ne bodo mogli izkoristiti.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Neveljaven email naslov