Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.
Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?
Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.
Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.
Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Neveljaven email naslov