Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …

Kljub že rezerviranim proračunskim sredstvom številni revni otroci ne bodo jedli brezplačnih kosil

“Moram priznati, da sem bila ob dolgoletnih izkušnjah in po toliko letovanjih z otroki prepričana, da že vse vem in da sem že vse videla. A sem bila po letošnjem soočenju z njihovo revščino popolnoma pretresena. Njihove zgodbe so ostale v meni, po letovanju sem potrebovala kakšen teden, da sem nekako razčistila s tem, kar sem doživela. Ponoči nisem spala, premlevala sem podrobnosti in se spraševala, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Ti otroci živijo v res nepredstavljivih razmerah. Morda ima kdo občutek, da se razmere pri nas izboljšujejo, a ni tako,” po letošnjih številnih izmenah letovanj niza vtise vzgojiteljska “veteranka” Saša. “Ne le, da so otroci znova prihajali s pomanjkljivo opremo, raztrganimi oblačili in obutvijo, letos nas je presenetil tudi njihov odnos do hrane,” je dodal vzgojitelj Boris. “Že vrsto let nismo imeli tako hrane željnih otrok!”

Objokani kuhar

“Ko smo se poslavljali, smo se vsi skupaj zahvalili kuharju, ker nas je razvajal. Prišel je k nam v solzah, nas vse objel in rekel: ‘Ste pa imeli res lačne otroke!’ Povedal nam je, da dom sicer sprejme kakšnih 160 ljudi; nas je bilo 97, pa smo pojedli vse, kar so skuhali in kar bi moralo zadostovati za 160 obiskovalcev,” je opisal vzgojitelj Rok, ki je le nekaj let starejši od otrok.

Punčka že zelo dolgo ni jedla solate, ker je doma nimajo

Tudi Petra, njegova vrstnica, je bila presunjena. “V moji skupini so bila majhne punčke, pa so vse hodile po dodatne porcije, celo po nekajkrat, in tudi vse pojedle. Spomnim se deklice, ki je pojedla solato in plašno vprašala, ali morda lahko gre še po eno. Seveda je lahko šla po še eno, pa še eno – na koncu je bil okoli nje kup praznih krožnikov, tako je bila željna solate, ki je doma sploh nimajo. Ni šlo za sladkarije ali kaj prestižnega, le solate ni jedla že ne vem koliko časa. Potem je je vsak dan ob kosilu z užitkom pojedla po pet krožnikov.”

Zdaj lahko jem, a kaj bo doma?

“Po trikrat so hodili po hrano, ne glede na to, kaj je bilo za kosilo. V moji skupini ni bilo nikogar, ki bi mu zadostoval en obrok, pojedli so celo veliko več od mene, čeprav sem vsaj pet let starejši. Rekord je bil, ko smo imeli makarone in je eden od fantov šel po porcijo sedemkrat. Ko sem pozneje doma razmišljal o tem, sem si mislil, da si je najbrž delal nekakšno zalogo, češ zdaj lahko jem, a kaj bo doma?” pravi Rok.

“Pa ta nejevera, ko jim povemo, da res lahko gredo iskat hrano, kolikorkrat želijo! Kakšen žar je v njihovih očeh, ko dojamejo, da se lahko najedo, da gredo lahko po hrano večkrat zapored …” je dodala Saša.

Dokler tega ne vidiš, si njihove revščine sploh ne moreš predstavljati

“Približno tretji dan sem dojela, da si deklice hrano nosijo v sobo. Pazila sem, da ni bil kruh, da ne bi bilo mravelj. Paketke z marmeladami, čokoladnim namazom in drugim so skladiščile v potovalkah, da bi jih lahko odnesle domov, kjer takih stvari očitno nimajo ali pa zelo zelo poredko … Saj poslušamo o revščini otrok in o lakoti, a dokler tega ne vidiš, si sploh ne moreš predstavljati!” je končala Petra.

Kosila še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine

Tega si očitno ne predstavljajo tudi tisti, ki odločajo o tem, koliko otrok bo upravičenih do popolnoma subvencioniranih kosil. O tem so znova odločali prejšnji četrtek.

Toplega obroka še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine: brezplačno kosilo lahko dobijo le osnovnošolci iz tistih družin, v katerih živijo z manj kot 180 EUR na družinskega člana na mesec (oz. sodijo v 1. dohodkovni razred), naslednja dva razreda pa sta upravičena do 70- oziroma 30-odstotnega subvencioniranja. Ta možnost velja od 1. januarja letos. V prvem dohodkovnem razredu jo je izkoristilo skoraj 85 odstotkov družin, v drugih dveh veliko manj. Najbrž zato, ker starši s to možnostjo sploh niso seznanjeni, še verjetneje pa zato, ker ljudje, ki živijo na takšnem minimumu, ne zmorejo niti plačila dela stroškov za kosilo.

Leto dni čakanja na podatke? Nič lažjega!

Predstavniki nevladnih organizacij že dolgo opozarjajo, da je dostopnost toplega obroka za osnovnošolce izrednega pomena in da bi se morale subvencije za ta namen močno zvišati – vsaj toliko, da bi kosilo v šoli lahko dobili vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine. Zato so predstavniki Združene levice s podporo nevladnih organizacij znova predlagali zakonsko spremembo, ta pa je prejšnji četrtek v državnem zboru znova doživela odločno nasprotovanje članov odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Ti menijo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo – tudi z utemeljitvijo, da je potreben čas, v katerem naj najprej več staršev izkoristi že obstoječo subvencijo.

Kosilo je tudi vstopnica za popoldansko dogajanje na šoli

Časa bo zdaj veliko, saj možnosti, da bi otroci z družbenega dna kmalu dobili brezplačen topli obrok, do konca šolskega leta skoraj ni več. Čeprav so v proračunu za ta namen že rezervirana sredstva, ki pa se ne porabljajo v celotnem obsegu.

Da so kosila z vidika zdravega razvoja izjemno pomembna, najbrž ni treba utemeljevati. Otrok, ki jim starši ne morejo plačati kosila, najbrž tudi doma ne čaka polnovreden, kakovosten topel obrok. Znova pa velja poudariti, da je predvsem za otroke iz nižjih razredov OŠ kosilo tudi vstopnica za podaljšano bivanje, v katerem dobijo pomoč pri nalogah, za brezplačne obšolske dejavnosti, ki jih ponujajo šole, in za druženje z vrstniki. Otroci, ki gredo po pouku domov, da ne bi sedeli ob robu jedilnice in gledali sošolcev, ki jedo, se tisti dan ne vračajo več.

V času za premislek odločevalci lahko jedo, otroci pa čakajo na “jasne učinke obstoječega zakona”

Na nekaterih šolah, še posebno na tistih, na katerih je takih otrok malo, nekako nahranijo tudi tiste brez kosil, a to ni sistemska rešitev. V parlamentu in ministrstvih pa zagovarjajo obstoječo in pravijo, da je treba počakati vsaj eno šolsko leto, da bodo jasni učinki zdaj veljavnega zakona. Toda čas teče čisto drugače, če si otrok, ki s tako odločitvijo iz dneva v dan izgublja priložnosti za zdrav razvoj, kot če si odločevalec, ki bo v tem času lahko vsak dan jedel kosilo. In njegovi otroci tudi.

Vsak 10-i osnovnošolec živi v družini, ki ima manj kot 180 evrov na člana

V oddajah, namenjenih podpori Botrstvu, že leta poudarjamo pogubne učinke revščine na otroke, pa tudi to, da je zavedanje njenih dejanskih razsežnosti v javnosti katastrofalno nizko. Podatek, da pod že tako nizko postavljenim pragom revščine živi vsaj 55.000 otrok in da vsak deseti slovenski osnovnošolec izhaja iz družine, ki mora preživeti z manj kot 180 evri na družinskega člana, ne gane nikogar. Še najmanj tiste, ki odločajo o sistemski pomoči zanje.

Zato bodo tudi med otroki, ki so poleti s svojimi zgodbami močno presunili tako mlajša vzgojitelja Petro in Roka kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Sašo in Borisa, ostali taki, ki bodo v letošnjem šolskem letu lahko le gledali sošolce, ki jedo.