Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Kljub že rezerviranim proračunskim sredstvom številni revni otroci ne bodo jedli brezplačnih kosil
“Moram priznati, da sem bila ob dolgoletnih izkušnjah in po toliko letovanjih z otroki prepričana, da že vse vem in da sem že vse videla. A sem bila po letošnjem soočenju z njihovo revščino popolnoma pretresena. Njihove zgodbe so ostale v meni, po letovanju sem potrebovala kakšen teden, da sem nekako razčistila s tem, kar sem doživela. Ponoči nisem spala, premlevala sem podrobnosti in se spraševala, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Ti otroci živijo v res nepredstavljivih razmerah. Morda ima kdo občutek, da se razmere pri nas izboljšujejo, a ni tako,” po letošnjih številnih izmenah letovanj niza vtise vzgojiteljska “veteranka” Saša. “Ne le, da so otroci znova prihajali s pomanjkljivo opremo, raztrganimi oblačili in obutvijo, letos nas je presenetil tudi njihov odnos do hrane,” je dodal vzgojitelj Boris. “Že vrsto let nismo imeli tako hrane željnih otrok!”
“Ko smo se poslavljali, smo se vsi skupaj zahvalili kuharju, ker nas je razvajal. Prišel je k nam v solzah, nas vse objel in rekel: ‘Ste pa imeli res lačne otroke!’ Povedal nam je, da dom sicer sprejme kakšnih 160 ljudi; nas je bilo 97, pa smo pojedli vse, kar so skuhali in kar bi moralo zadostovati za 160 obiskovalcev,” je opisal vzgojitelj Rok, ki je le nekaj let starejši od otrok.
Tudi Petra, njegova vrstnica, je bila presunjena. “V moji skupini so bila majhne punčke, pa so vse hodile po dodatne porcije, celo po nekajkrat, in tudi vse pojedle. Spomnim se deklice, ki je pojedla solato in plašno vprašala, ali morda lahko gre še po eno. Seveda je lahko šla po še eno, pa še eno – na koncu je bil okoli nje kup praznih krožnikov, tako je bila željna solate, ki je doma sploh nimajo. Ni šlo za sladkarije ali kaj prestižnega, le solate ni jedla že ne vem koliko časa. Potem je je vsak dan ob kosilu z užitkom pojedla po pet krožnikov.”
“Po trikrat so hodili po hrano, ne glede na to, kaj je bilo za kosilo. V moji skupini ni bilo nikogar, ki bi mu zadostoval en obrok, pojedli so celo veliko več od mene, čeprav sem vsaj pet let starejši. Rekord je bil, ko smo imeli makarone in je eden od fantov šel po porcijo sedemkrat. Ko sem pozneje doma razmišljal o tem, sem si mislil, da si je najbrž delal nekakšno zalogo, češ zdaj lahko jem, a kaj bo doma?” pravi Rok.
“Pa ta nejevera, ko jim povemo, da res lahko gredo iskat hrano, kolikorkrat želijo! Kakšen žar je v njihovih očeh, ko dojamejo, da se lahko najedo, da gredo lahko po hrano večkrat zapored …” je dodala Saša.
“Približno tretji dan sem dojela, da si deklice hrano nosijo v sobo. Pazila sem, da ni bil kruh, da ne bi bilo mravelj. Paketke z marmeladami, čokoladnim namazom in drugim so skladiščile v potovalkah, da bi jih lahko odnesle domov, kjer takih stvari očitno nimajo ali pa zelo zelo poredko … Saj poslušamo o revščini otrok in o lakoti, a dokler tega ne vidiš, si sploh ne moreš predstavljati!” je končala Petra.
Tega si očitno ne predstavljajo tudi tisti, ki odločajo o tem, koliko otrok bo upravičenih do popolnoma subvencioniranih kosil. O tem so znova odločali prejšnji četrtek.
Toplega obroka še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine: brezplačno kosilo lahko dobijo le osnovnošolci iz tistih družin, v katerih živijo z manj kot 180 EUR na družinskega člana na mesec (oz. sodijo v 1. dohodkovni razred), naslednja dva razreda pa sta upravičena do 70- oziroma 30-odstotnega subvencioniranja. Ta možnost velja od 1. januarja letos. V prvem dohodkovnem razredu jo je izkoristilo skoraj 85 odstotkov družin, v drugih dveh veliko manj. Najbrž zato, ker starši s to možnostjo sploh niso seznanjeni, še verjetneje pa zato, ker ljudje, ki živijo na takšnem minimumu, ne zmorejo niti plačila dela stroškov za kosilo.
Predstavniki nevladnih organizacij že dolgo opozarjajo, da je dostopnost toplega obroka za osnovnošolce izrednega pomena in da bi se morale subvencije za ta namen močno zvišati – vsaj toliko, da bi kosilo v šoli lahko dobili vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine. Zato so predstavniki Združene levice s podporo nevladnih organizacij znova predlagali zakonsko spremembo, ta pa je prejšnji četrtek v državnem zboru znova doživela odločno nasprotovanje članov odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Ti menijo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo – tudi z utemeljitvijo, da je potreben čas, v katerem naj najprej več staršev izkoristi že obstoječo subvencijo.
Časa bo zdaj veliko, saj možnosti, da bi otroci z družbenega dna kmalu dobili brezplačen topli obrok, do konca šolskega leta skoraj ni več. Čeprav so v proračunu za ta namen že rezervirana sredstva, ki pa se ne porabljajo v celotnem obsegu.
Da so kosila z vidika zdravega razvoja izjemno pomembna, najbrž ni treba utemeljevati. Otrok, ki jim starši ne morejo plačati kosila, najbrž tudi doma ne čaka polnovreden, kakovosten topel obrok. Znova pa velja poudariti, da je predvsem za otroke iz nižjih razredov OŠ kosilo tudi vstopnica za podaljšano bivanje, v katerem dobijo pomoč pri nalogah, za brezplačne obšolske dejavnosti, ki jih ponujajo šole, in za druženje z vrstniki. Otroci, ki gredo po pouku domov, da ne bi sedeli ob robu jedilnice in gledali sošolcev, ki jedo, se tisti dan ne vračajo več.
Na nekaterih šolah, še posebno na tistih, na katerih je takih otrok malo, nekako nahranijo tudi tiste brez kosil, a to ni sistemska rešitev. V parlamentu in ministrstvih pa zagovarjajo obstoječo in pravijo, da je treba počakati vsaj eno šolsko leto, da bodo jasni učinki zdaj veljavnega zakona. Toda čas teče čisto drugače, če si otrok, ki s tako odločitvijo iz dneva v dan izgublja priložnosti za zdrav razvoj, kot če si odločevalec, ki bo v tem času lahko vsak dan jedel kosilo. In njegovi otroci tudi.
V oddajah, namenjenih podpori Botrstvu, že leta poudarjamo pogubne učinke revščine na otroke, pa tudi to, da je zavedanje njenih dejanskih razsežnosti v javnosti katastrofalno nizko. Podatek, da pod že tako nizko postavljenim pragom revščine živi vsaj 55.000 otrok in da vsak deseti slovenski osnovnošolec izhaja iz družine, ki mora preživeti z manj kot 180 evri na družinskega člana, ne gane nikogar. Še najmanj tiste, ki odločajo o sistemski pomoči zanje.
Zato bodo tudi med otroki, ki so poleti s svojimi zgodbami močno presunili tako mlajša vzgojitelja Petro in Roka kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Sašo in Borisa, ostali taki, ki bodo v letošnjem šolskem letu lahko le gledali sošolce, ki jedo.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Kljub že rezerviranim proračunskim sredstvom številni revni otroci ne bodo jedli brezplačnih kosil
“Moram priznati, da sem bila ob dolgoletnih izkušnjah in po toliko letovanjih z otroki prepričana, da že vse vem in da sem že vse videla. A sem bila po letošnjem soočenju z njihovo revščino popolnoma pretresena. Njihove zgodbe so ostale v meni, po letovanju sem potrebovala kakšen teden, da sem nekako razčistila s tem, kar sem doživela. Ponoči nisem spala, premlevala sem podrobnosti in se spraševala, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Ti otroci živijo v res nepredstavljivih razmerah. Morda ima kdo občutek, da se razmere pri nas izboljšujejo, a ni tako,” po letošnjih številnih izmenah letovanj niza vtise vzgojiteljska “veteranka” Saša. “Ne le, da so otroci znova prihajali s pomanjkljivo opremo, raztrganimi oblačili in obutvijo, letos nas je presenetil tudi njihov odnos do hrane,” je dodal vzgojitelj Boris. “Že vrsto let nismo imeli tako hrane željnih otrok!”
“Ko smo se poslavljali, smo se vsi skupaj zahvalili kuharju, ker nas je razvajal. Prišel je k nam v solzah, nas vse objel in rekel: ‘Ste pa imeli res lačne otroke!’ Povedal nam je, da dom sicer sprejme kakšnih 160 ljudi; nas je bilo 97, pa smo pojedli vse, kar so skuhali in kar bi moralo zadostovati za 160 obiskovalcev,” je opisal vzgojitelj Rok, ki je le nekaj let starejši od otrok.
Tudi Petra, njegova vrstnica, je bila presunjena. “V moji skupini so bila majhne punčke, pa so vse hodile po dodatne porcije, celo po nekajkrat, in tudi vse pojedle. Spomnim se deklice, ki je pojedla solato in plašno vprašala, ali morda lahko gre še po eno. Seveda je lahko šla po še eno, pa še eno – na koncu je bil okoli nje kup praznih krožnikov, tako je bila željna solate, ki je doma sploh nimajo. Ni šlo za sladkarije ali kaj prestižnega, le solate ni jedla že ne vem koliko časa. Potem je je vsak dan ob kosilu z užitkom pojedla po pet krožnikov.”
“Po trikrat so hodili po hrano, ne glede na to, kaj je bilo za kosilo. V moji skupini ni bilo nikogar, ki bi mu zadostoval en obrok, pojedli so celo veliko več od mene, čeprav sem vsaj pet let starejši. Rekord je bil, ko smo imeli makarone in je eden od fantov šel po porcijo sedemkrat. Ko sem pozneje doma razmišljal o tem, sem si mislil, da si je najbrž delal nekakšno zalogo, češ zdaj lahko jem, a kaj bo doma?” pravi Rok.
“Pa ta nejevera, ko jim povemo, da res lahko gredo iskat hrano, kolikorkrat želijo! Kakšen žar je v njihovih očeh, ko dojamejo, da se lahko najedo, da gredo lahko po hrano večkrat zapored …” je dodala Saša.
“Približno tretji dan sem dojela, da si deklice hrano nosijo v sobo. Pazila sem, da ni bil kruh, da ne bi bilo mravelj. Paketke z marmeladami, čokoladnim namazom in drugim so skladiščile v potovalkah, da bi jih lahko odnesle domov, kjer takih stvari očitno nimajo ali pa zelo zelo poredko … Saj poslušamo o revščini otrok in o lakoti, a dokler tega ne vidiš, si sploh ne moreš predstavljati!” je končala Petra.
Tega si očitno ne predstavljajo tudi tisti, ki odločajo o tem, koliko otrok bo upravičenih do popolnoma subvencioniranih kosil. O tem so znova odločali prejšnji četrtek.
Toplega obroka še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine: brezplačno kosilo lahko dobijo le osnovnošolci iz tistih družin, v katerih živijo z manj kot 180 EUR na družinskega člana na mesec (oz. sodijo v 1. dohodkovni razred), naslednja dva razreda pa sta upravičena do 70- oziroma 30-odstotnega subvencioniranja. Ta možnost velja od 1. januarja letos. V prvem dohodkovnem razredu jo je izkoristilo skoraj 85 odstotkov družin, v drugih dveh veliko manj. Najbrž zato, ker starši s to možnostjo sploh niso seznanjeni, še verjetneje pa zato, ker ljudje, ki živijo na takšnem minimumu, ne zmorejo niti plačila dela stroškov za kosilo.
Predstavniki nevladnih organizacij že dolgo opozarjajo, da je dostopnost toplega obroka za osnovnošolce izrednega pomena in da bi se morale subvencije za ta namen močno zvišati – vsaj toliko, da bi kosilo v šoli lahko dobili vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine. Zato so predstavniki Združene levice s podporo nevladnih organizacij znova predlagali zakonsko spremembo, ta pa je prejšnji četrtek v državnem zboru znova doživela odločno nasprotovanje članov odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Ti menijo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo – tudi z utemeljitvijo, da je potreben čas, v katerem naj najprej več staršev izkoristi že obstoječo subvencijo.
Časa bo zdaj veliko, saj možnosti, da bi otroci z družbenega dna kmalu dobili brezplačen topli obrok, do konca šolskega leta skoraj ni več. Čeprav so v proračunu za ta namen že rezervirana sredstva, ki pa se ne porabljajo v celotnem obsegu.
Da so kosila z vidika zdravega razvoja izjemno pomembna, najbrž ni treba utemeljevati. Otrok, ki jim starši ne morejo plačati kosila, najbrž tudi doma ne čaka polnovreden, kakovosten topel obrok. Znova pa velja poudariti, da je predvsem za otroke iz nižjih razredov OŠ kosilo tudi vstopnica za podaljšano bivanje, v katerem dobijo pomoč pri nalogah, za brezplačne obšolske dejavnosti, ki jih ponujajo šole, in za druženje z vrstniki. Otroci, ki gredo po pouku domov, da ne bi sedeli ob robu jedilnice in gledali sošolcev, ki jedo, se tisti dan ne vračajo več.
Na nekaterih šolah, še posebno na tistih, na katerih je takih otrok malo, nekako nahranijo tudi tiste brez kosil, a to ni sistemska rešitev. V parlamentu in ministrstvih pa zagovarjajo obstoječo in pravijo, da je treba počakati vsaj eno šolsko leto, da bodo jasni učinki zdaj veljavnega zakona. Toda čas teče čisto drugače, če si otrok, ki s tako odločitvijo iz dneva v dan izgublja priložnosti za zdrav razvoj, kot če si odločevalec, ki bo v tem času lahko vsak dan jedel kosilo. In njegovi otroci tudi.
V oddajah, namenjenih podpori Botrstvu, že leta poudarjamo pogubne učinke revščine na otroke, pa tudi to, da je zavedanje njenih dejanskih razsežnosti v javnosti katastrofalno nizko. Podatek, da pod že tako nizko postavljenim pragom revščine živi vsaj 55.000 otrok in da vsak deseti slovenski osnovnošolec izhaja iz družine, ki mora preživeti z manj kot 180 evri na družinskega člana, ne gane nikogar. Še najmanj tiste, ki odločajo o sistemski pomoči zanje.
Zato bodo tudi med otroki, ki so poleti s svojimi zgodbami močno presunili tako mlajša vzgojitelja Petro in Roka kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Sašo in Borisa, ostali taki, ki bodo v letošnjem šolskem letu lahko le gledali sošolce, ki jedo.
Peter Prevc kljub napornemu urniku priprav na novo sezono ne zanemarja projekta Botrstvo. Skupaj s podjetjem Gorenje je namreč podaril 1000 paketov zvezkov otrokom v socialni stiski. Denar zanje pa zbirata tudi dve mladi kuharski ekipi, ki s kuharskimi mojstrovinami po fer ceni razveseljujeta obiskovalce po celotni Sloveniji.
Tudi hrana je za nekatere otroke vse prej kot samoumevna. Na to so ob koncu lanskega poletja opozorili spremljevalci, ki so na letovanjih spremljali otroke iz projekta Botrstvo
Mnogo otrok iz socialno ogroženih družin potrebuje vaše prispevke, da bodo tudi oni lahko jeseni svojim vrstnikom povedali, kako je bilo na morju.
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Neveljaven email naslov