Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred …
Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!
“Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.
“Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …”
A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.”
Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.”
Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.
“Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.
Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:
Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.
In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:
“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”
Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.
Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.
Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.
Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …”
Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.”
Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred …
Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!
“Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.
“Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …”
A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.”
Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.”
Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.
“Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.
Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:
Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.
In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:
“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”
Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.
Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.
Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.
Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …”
Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.”
Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Neveljaven email naslov