Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred …
Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!
“Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.
“Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …”
A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.”
Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.”
Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.
“Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.
Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:
Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.
In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:
“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”
Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.
Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.
Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.
Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …”
Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.”
Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred …
Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!
“Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.
“Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …”
A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.”
Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.”
Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.
“Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.
Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:
Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.
In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:
“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”
Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.
Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.
Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.
Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …”
Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.”
Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
Neveljaven email naslov