Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.
Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
Neveljaven email naslov