Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Neveljaven email naslov