Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Neveljaven email naslov