Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem
Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …
“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.
Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo. Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”
“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.
Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.”
A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.”
“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”
Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”
Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.
In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”
A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”
Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.
Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.
ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Neveljaven email naslov