Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Neveljaven email naslov