Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.

Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.

Deložacija Nike, Katje in Uroša

Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”

Mislila sem, da bom izgubila zavest

Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.

Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to

A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“

Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela

Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”

Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma

“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“

In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.

Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče

Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.

Iz neskončne črne luknje v sončen dan!

“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”

Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.