Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Neveljaven email naslov