Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Neveljaven email naslov