Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov.
Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin. Bilo jih je več deset in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšanje, nekatere pa tudi res prelomne spremembe. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša. Ko smo jih obiskali prvič, so bili tik pred deložacijo.
Med snemanjem oddaje samohranilka z 80 evri preživnine za tri otroke in socialno pomočjo še ni vedela, da na stanovanjskem skladu že pišejo nalog za njihovo izselitev. Fotografija obvestila, ki so ga prejeli čez nekaj dni, se je po spletu razširila skupaj s posnetkom naše oddaje in potem, pravi mama, je bilo prav vse drugače: “Zgodil se je ‘bum’, vrstila so se elektronska sporočila s ponudbami za pomoč in s spodbudnimi besedami. Mislim, da sem jih v enem tednu dobila kar 200, kar je zame res veliko! Jokala sem, ko sem jih brala.”
Mislila sem, da bom izgubila zavest
Poleg toče spodbudnih elektronskih sporočil in ponujene pomoči, ki jo je prejela mama, pa je na ZPM Moste Polje prišel še klic: “Javila se je gospa, ki je ponudila poplačilo celotnega dolga, zaradi katerega nam je grozila deložacija. Dan po objavi zgodbe ga je resnično tudi poplačala. Bilo je noro! Nisem vedela, ali bom izgubila zavest oz. kaj se bo zgodilo, nenehno sem jokala in jokala, takšno olajšanje je bilo. Kajti vseskozi me ni bilo strah ne lakote, odklopov elektrike, ogrevanja, plina, izgube česar koli zaradi dolgov, moj edini strah je bil izguba strehe nad glavo, saj bi to pomenilo, da mi lahko odvzamejo otroke. Otroci pa so vse, kar imam v življenju!” se skozi solze olajšanja spominja obdobja neizmernega obupa.
Po vsem tem času se še vedno neštetokrat spomnim na to
A tega strahu je bilo dokončno konec, ko je mama v roke dobila tudi uradno potrdilo stanovanjskega slada, da ni več ne dolga ne grožnje z izselitvijo: “Ko sem dobila ta dokument, sem tako kričala, tako sem jokala, da sta potem, ko sem šla iz stanovanja, na hodnik stopila dva soseda in vprašala, ali je vse v redu. Kričala sem jaz, z mano so kričali otroci, čeprav niso vedeli, zakaj, z mano so jokali, čeprav niso vedeli, zakaj jočem. To je bilo tako neizmerno olajšanje! Toliko časa je že minilo od tega, pa se še neštetokrat spomnim na vse to, kar smo prestali!“
Hči ni upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela
Poleg tako pomembne finančne pomoči številnih donatorjev, s katero so poplačali tudi dolgove za elektriko in druge nujne stroške, je prišlo tudi nešteto paketov z vsem, kar so tako zelo potrebovali: “Noro, res, na ZPM Moste Polje so morali izprazniti poseben prostor, da so skladiščili samo pakete za nas, ker nismo mogli sproti urediti prevoza. Hrane je bilo ogromno, če ne bi imela roka trajanja, bi je najbrž zadostovalo za 15 let, oblačil in obutve je bilo ogromno, moji otroci so bili tako srečni, tako veseli! Ko sem jih gledala, kako so bili srečni, sem bila srečna tudi sama, saj sem čutila, da se dogaja nekaj dobrega,” med jokom pove mama treh otrok. “Bilo je pred prazniki, dobili so darila! Neki vrtec se je odločil, da za najmlajšo zbere igrače in bilo jih je res ogromno. Ko je stala pred tistimi škatlami, ni vedela, kaj bi, ni si upala prijeti niti ene igrače, ker česa takega še nikoli ni doživela. Samo zrla je v škatle. Res je bilo noro, lahko samo ponavljam to besedo, bilo je noro, noro, noro!”
Mirni smo, ker vemo, da nam nihče ne more vzeti doma
“Danes živimo povsem drugače kot prej. Še vedno iz zbranih sredstev poplačujemo stanovanjske stroške, poplačali smo vse druge stroške, ki so se nam prej kopičili, mirna sem, ni me strah se zjutraj zbuditi, ni me strah zvečer zaspati, ker vem, da mi nihče zjutraj ne more potrkati na vrata in mi reči, odklopili vam bodo elektriko, plin, kurjavo, kar se nam je pred tem že dogajalo.“
In ker je veliko bolj umirjena mama, je velikanska tudi razlika v počutju otrok, oba starejša sta uspešna srednješolca, Uroš se, žal, ni mogel vrniti k tako želenim treningom svojega športa zaradi hude poškodbe, ki še vedno ni pozdravljena, tudi mama se bori še z nekaj boleznimi, ki so se v obdobju tako hudega stresa, kot so ga doživljali, precej poslabšale, toda vsa materialna in finančna pomoč, ki jim še vedno zagotavlja plačilo vseh stroškov bivanja, je še zdaj neprecenljiva opora v vsakodnevnem življenju.
Nisem jim mogla pogledati v oči, bilo je preveč boleče
Številni ljudje, ki so ponudili pomoč, so se želeli tudi osebno srečati in mama treh otrok si zelo želi, da bi lahko razumeli, zakaj kljub njihovim najboljšim namenom tega takrat ni zmogla: “Takrat sem zelo težko pogledala v oči že svojim otrokom. Težko mi je bilo govoriti s komer koli, tudi z najbližjimi. Da bi pa morala takrat gledati v oči človeku, ki mi želi pomagati, pa je še veliko težje, je stresno, je boleče, je pravzaprav nemogoče. Upam, da so ljudje takrat razumeli mojo stisko. Nisem zmogla …” Je pa res vsakomur odgovorila na elektronsko pošto in opisala, kaj je v paketu prejela, da dvomov o tem, ali je morda zmanjkal kak paket ali kaj vsebine, ni bilo.
Iz neskončne črne luknje v sončen dan!
“Pred objavo sem bila v eni velikanskim neskončni črni luknji. Zdaj pa je vse svetlo in nad mano sije sonce. Mislim, da s tem opisom povem vse o tem, kako zelo so mi ljudje pomagali! Vem, da beseda hvala preprosto ni dovolj za vse, ki so bili na kakršen koli način del naše zgodbe in so nam pomagali, a vsem še enkrat od srca: hvala!”
Hvala vsem, ki ste v teh petih letih kakor koli pripomogli k temu, da je Botrstvo eden od najbolj prepoznavnih humanitarnih projektov pri nas in da imajo otroci, vključeni vanj, boljše možnosti za zdrav razvoj. In hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Neveljaven email naslov