Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anabelina zgodba

08.05.2017

Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.

Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!

Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.

Od odličnjakinje do ponavljanja razreda

Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …

Nihče ni mojih stisk jemal resno

A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.

Vrsta neuspešnih poskusov pomoči

Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.

Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.

Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.

Rezanje kot brezupen klic na pomoč

Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.

Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:

Menjava osnovne šole je bila med pomembnimi prelomnicami

Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.

Največja napaka v mojem življenju, nikoli ne počnite tega!

In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:

“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”

Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.

Rojstvo sestrice priložnost za nov začetek

Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.

Nujno potrebna strokovna pomoč samo samoplačniško

Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.

Najbolj varčujemo pri hrani, nove superge in zelenjava ostajajo želja

Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …

Vsem željam sem se odpovedala, razen tem, da se končno izvijemo iz dolgov in ne izgubimo doma

Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.

Podatki za UPN

Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

  • Nova Ljubljanska banka,
  • Addiko Bank,
  • Abanka,
  • Banka Koper,
  • SKB,
  • Unicredit banka,
  • Delavska hranilnica,
  • Sberbank,
  • NKBM in
  • Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


Botrstvo

548 epizod


Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.

Anabelina zgodba

08.05.2017

Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.

Rezanje po vsem telesu in trije poskusi samomora so bili največja napaka v mojem življenju. Vztrajno iščite pomoč!

Vse se je začelo, ko sta nekaj tednov po prezgodnjem rojstvu umrla bratca. Oče se je povsem zaprl vase, mama pa je bila sploh hudo prizadeta, bila je v takem stanju, da bi lahko izgubili tudi njo … Skrbelo me je zanjo, že tako sem izgubila bratca, v bistvu se mi je takrat vse zrušilo. In stara sem bila šele 10 let,” začne pripoved danes štirinajstletna Anabela. Njena mama je bila zelo dolgo po porodu v zelo slabem psihofizičnem stanju, ki so ga zdravniki pripisovali žalovanju po izgubi novorojenčkov, a se je šele pozneje izkazalo, da je v resnici preživela serijo manjših in nekaj večjih možganskih kapi.

Od odličnjakinje do ponavljanja razreda

Zato, da sem zbežala od vsega hudega doma, sem kar se da pogosto odhajala ven. Mami je bila prepričana, da se v bližini doma družim s prijateljicami …” V resnici pa je žalujoča deklica zašla v povsem neprimerno, predvsem pa nerazumevajočo družbo. Kmalu so se zasmehovanju, izločanju iz vrstniške družbe, ustrahovanju in poniževanju pridružili še alkohol in druge prepovedane snovi. Vse je šlo samo še navzdol, Anabela se je nerazumljena počutila tudi v šoli. Svoje takratno doživljanje opisuje najstnica takole: “Do petega razreda sem bila odličnjakinja, s samimi peticami in stoodstotno pravilno rešenimi testi. Ko se mi je vse to zgodilo, so me učitelji začeli grdo gledati, samodejno so mi zniževali ocene, močno mi je padla koncentracija, z njo pa tudi ocene. Hudo mi je bilo, ker me ni nihče razumel, nihče mi ni izrekel sožalja, nekateri sošolci so se celo norčevali iz mene in vsega, kar se je dogajalo doma. Iskala sem pomoč pri psihologih, učiteljih, a so vsi omalovaževali mojo stisko in mi očitali, da le iščem pozornost, da sem otrok, da ne vem, kaj delam, da se moram pogovarjati z mamo …

Nihče ni mojih stisk jemal resno

A mamina še tako ljubeča pomoč nikakor ni bila dovolj. Deklica je tudi zaradi nenadzorovanih izbruhov jeze in mučnih preganjavic potrebovala resno strokovno pomoč, z mamo sta jo iskali povsod, učinkovite nista našli. “Najbolj me je bolelo, ker so mi vsi, tudi zdravniki, očitali, da le iščem pozornost: nihče me ni jemal resno, sprva celo mami ne, zato sem iskala načine, kako naj jim vsem povem, kako hudo mi je.

Vrsta neuspešnih poskusov pomoči

Anabela se je v stiski začela rezati po rokah, nogah, bokih, po vsem telesu. A tudi psihiatrinja z deklico ni našla skupnega jezika, vsaj Anabela je njeno pomoč doživela tako: “Rekla mi je, da razume, zakaj se režem, in da ni potrebe, da to preneham. Da naj poskusim le rezati manj globoko. Jaz pa sem potrebovala le nekoga, ki bi me poslušal, hotela sem nasvet, potrebovala sem jasno sporočilo, da rezanje ni v redu, da naj preneham.

Čeprav tudi Anabelini starši razumejo, da so vsi, od razredničarke, svetovalnih služb do zdravnikov nedvomno deklici želeli pomagati, žal noben poskus ni zmogel v Anabeli spremeniti toka razmišljanj, prekiniti stisk, slabih vzorcev, napačnih odločitev.

Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini. Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Anabelo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njene družine.

Rezanje kot brezupen klic na pomoč

Potem pa preprosto nisem videla več izhoda. Trikrat sem poskusila storiti samomor, prvič sem si pred dobrimi tremi leti prerezala žile, drugič s tabletami …” in k sreči je bil neuspešen tudi tretji poskus. A tudi tako siloviti klici na pomoč, kot jih je Anabela sporočala s svojimi dejanji, je niso pripeljali do prave pomoči, čeprav sta jo z mamo iskali na številnih koncih: “Bila sem pri šolski psihologinji, pa pri tisti v zdravstvenem domu, pri več psihiatrih, povsod sem poslušala, da le iščem pozornost …” Dokler niso našli psihoterapevta, ki je našel pot do njenega zaupanja, prave načine za prekinitev obupa in s katerim je Anabela zmogla narediti korenite spremembe v svojem življenju. Med pomembnejšimi je bila zamenjava osnovne šole takoj po tem, ko razreda ni izdelala. Zdaj ga v novi šoli izdeluje brez težav.

Spletne strani z informacijami za pomoč otrokom in mladostnikom v stiski:

Menjava osnovne šole je bila med pomembnimi prelomnicami

Na prejšnji šoli se je, kot pravi, počutila nezaželeno, pripombe učiteljev so jo zelo prizadele, na novi šoli je lahko izrazila vse svoje talente: “Pri premagovanju stisk mi je zelo pomagalo pisanje pesmi in zgodb, največkrat sem pisala o tem, kar se mi je zgodilo. Tudi risala sem zelo veliko, največkrat porezane roke ali angelska krila. Tudi pela sem veliko. Na prejšnji šoli so mi rekli, naj v zboru le odpiram usta, da ne bom kvarila nastopov, na tej me spodbujajo, da bi pela solistično. Na prejšnji šoli so mi govorili, da rišem preveč žalostno, da ne rišem po njihovih kriterijih: na tej šoli moje risbe pošiljajo na likovno akademijo, na vseh natečajih so zmagale, zmagujejo tudi moje pesmi. Zelo sem vesela, da sem zamenjala šolo, saj me tukaj ne zaznamujejo moje napake iz preteklosti, ki sem jih v slabi družbi storila veliko, pač pa me jemljejo takšno, kot sem. Nekaj časa sem tudi tukaj imela učne težave, potem pa je steklo, zdaj spet dobivam štirice, tudi petice,” je zadovoljna.

Največja napaka v mojem življenju, nikoli ne počnite tega!

In kar je najpomembneje, Anabela ima zdaj povsem drugačen pogled na svoje življenje in na vse poškodbe, ki si jih je povzročila:

“To je bilo zelo neumno. Veliko stvari sem v življenju storila, tudi napak, a rezanje in poskusi samomora so nekaj, kar resnično obžalujem. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nikoli nič od tega niti poskusila!”

Anabela prav zaradi psihoterapevtove pomoči zdaj o vsem tem lahko govori in želi govoriti, predvsem zato, da bi opozorila, kaj vse se otrokom dogaja. Da kljub najboljšim namenom otrok v šoli in v zdravstvenem sistemu lahko ostane tako zelo ranjen. In zato, da bi vsem, ki jih žene v samopoškodovanje ali imajo še bolj črne misli, svetovala, naj iščejo pomoč, vse dokler ne najdejo prave zase. Čeprav se kdaj zdi, da je to nemogoče.

Rojstvo sestrice priložnost za nov začetek

Pomemben dogodek na Anabelini poti okrevanja je bilo tudi rojstvo sestrice. Po izgubi novorojenih bratcev in še eni neuspešno končani nosečnosti ga v družini doživljajo priložnost za novo poglavje družinskega življenja. Cenijo ga toliko bolj, ker tudi tukaj ni šlo brez zapletov: sestrica je namreč nekaj mesecev po rojstvu nenadoma prenehala dihati, a so ji uspešno rešili življenje.

Nujno potrebna strokovna pomoč samo samoplačniško

Toda številne rane niso zaceljene in štirinajstletnico čaka še dolga pot premagovanja strahov, jeze, preganjavic. A strokovnjak, ki Anabeli po treh letih pekla končno zna pomagati, deluje le samoplačniško. Pri dveh plačah, a obeh z izplačilom pod minimalno, in vseh dolgovih, ki so se nabrali tudi zaradi tragičnih dogodkov, mamine bolezni, iskanja strehe nad glavo, stroškov v najemniškem stanovanju, ter po neuspešnem osebnem stečaju so samoplačniške terapije veliko redkejše, kot bi jih potrebovala.

Najbolj varčujemo pri hrani, nove superge in zelenjava ostajajo želja

Anabelo pa družinske finančne stiske dodatno hromijo: “Najhujše je, ko potrebujem denar za šolo, ko gremo na izlet, pa imajo vsi polno hrane s seboj, jaz pa samo sendvič. Vsi nosijo nova oblačila, jaz si jih menjavam z mamo. Zdaj imam samo ene, že povsem uničene superge, ki mi morajo služiti za vse priložnosti, tudi za telovadbo. Varčujemo pri vsem, najbolj pa pri hrani, sicer bi bili dolgovi še večji. Zmanjka nam vsega, najpogosteje jajc in mleka. Ko nam to zmanjka, jemo kruh in marmelado, ki jo dobimo v paketih pomoči. Za kosilo kuhamo res najosnovnejše, testenine, največkrat kar s stopljenim sirom, redkeje s kakšno omako. Mesa skoraj nimamo, jaz pa bi si poleg tega še tako želela jesti bučke, šparglje …

Vsem željam sem se odpovedala, razen tem, da se končno izvijemo iz dolgov in ne izgubimo doma

Sram jo je, da kljub dvema plačama ne zmorejo preživeti. Čeprav sta oba zaposlena, imajo vse preračunano na vsak cent. Pazijo, da ima sestrica vse, kar potrebuje, sama pa se je odpovedala vsemu, kar je zahtevalo plačilo: “Igrala sem klavir, plesala hip hop, pa sem vse prenehala. Zdaj sploh nimam nobenih želja več, ker sem se jim že tolikokrat morala odpovedati, da mi sploh nič ne pade več na pamet. Edino, kar si želim, je, da se znebimo dolgov, da zaživimo normalno. Da ne bi sestrica, ko bo odraščala, doživela nič od tega, kar sem morala izkusiti sama, da se ji ne bi bilo treba odpovedovati tako osnovnim stvarem, kot se jim jaz. Da ne bi kot jaz živela v strahu pred rubežniki in pred tem, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje.

Podatki za UPN

Donacijo lahko opravite tudi s PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Anabelina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

  • Nova Ljubljanska banka,
  • Addiko Bank,
  • Abanka,
  • Banka Koper,
  • SKB,
  • Unicredit banka,
  • Delavska hranilnica,
  • Sberbank,
  • NKBM in
  • Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.


29.02.2016

Družina Monike in Julije že 8 mesecev brez elektrike

Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.


15.02.2016

Dolgotrajna kriza povsem poruši partnersko in družinsko življenje

“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.


01.02.2016

Epilog zgodbe Nejca in Boštjana

Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …


25.01.2016

Zgodba Urške in Gregorja

Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.


18.01.2016

Slovenija, rekorderka v rasti revščine

Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.


18.01.2016

Slovenija, rekorderka v rasti revščine

Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.


11.01.2016

Vesna in Jan eno leto pozneje

Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.


11.01.2016

Vesna in Jan eno leto pozneje

Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.


04.01.2016

Prva petletka Botrstva - zgodbe in zahvale

V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!


28.12.2015

Pisma brez želja. To me je najbolj šokiralo …

Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike


18.12.2015

Razmišljanja o Botrstvu

Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.


14.12.2015

Veliko zbranih knjig za OŠ Veržej

Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.


07.12.2015

Zgodba Nine, Nuše, Naje in Žiga

“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …


01.12.2015

Ob 5. obletnici projekta Botrstvo v Sloveniji

Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.


30.11.2015

Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne

Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.


28.11.2015

Knjige so pomembne za enake možnosti

Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?


23.11.2015

Tudi s knjigami do bolj enakih možnosti

Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.


16.11.2015

Botra, ki se je izkopala iz stiske in zdaj pomaga drugim

Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.


09.11.2015

Adrianova zgodba

Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.


02.11.2015

Otroci iz vrtca Galjevica pomagajo sovrstnikom

Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.


Stran 21 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov