Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Monografija opomnila na grozljive podatke o revščini nekaterih skupin otrok v zadnjem desetletju
Da 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano živi pod pragom revščine, da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narastel za skoraj 50 odstotkov in da je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelnim staršem, je le nekaj grozljivih podatkov tem, na katere nas je znova spomnila pravkar izdana monografija Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza. V njej so na več kot 300 straneh zbrani tudi številni podatki in raziskave o tem, kakšne možnosti za zdrav razvoj so imeli otroci v Sloveniji v zadnjem desetletju. Posebej dragocena je primerjava s prejšnjo, deset let starejšo študijo, saj jasno kaže, kako obsežen zdrs v revščino so v tem obdobju doživele posamezne skupine otrok.
Ena od avtoric, dr. Tamara Narat, pravi, da je Slovenija sicer iz evropske perspektive s približno petimi odstotki resno materialno prikrajšanih otrok na devetem mestu med članicami EU, v zadnjem obdobju se podatki že izboljšujejo, a skrb vzbujajoče je dejstvo, da se je stopnja tveganja revščine otrok v obdobju od leta 2004 do 2014 v Sloveniji povečala veliko bolj kot v povprečju držav EU.
Samo v štirih letih smo, gledano primerjalno z državami EU, nazadovali za sedem mest in se po zadnjih razpoložljivih podatkih kazalnika stopnje tveganja revščine otrok med državami EU uvrščamo na 13. mesto. “V tem desetletnem obdobju se nam je kar dvakrat zgodilo, da je bila stopnja tveganja revščine otrok višja od stopnje splošne populacije: to se nam je zgodilo prvič,” opozarja dr. Tamara Narat.
Seveda so nezaposlenost, pa tudi prekarne oblike zaposlitve na vse te podatke močno vplivale, še posebej izrazito velja za gospodinjstva z zelo nizko delovno intenzivnostjo in vzdrževanimi otroki, pri čemer so podatki o stopnji tveganja revščine katastrofalni: “V letu 2005 je bila ta 58-odstotna, v letu 2005 pa kar 85-odstotna!”
Kar pomeni, da je 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano revnih. In da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narasel za skoraj 50 odstotkov! A to še ni vse: od vseh otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelno materjo ali očetom, je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov.
“Enostarševske družine so med vsemi v najslabšem položaju. To je med drugim zelo opazno tudi pri stanovanjskem področju, v zadnjem desetletju so pri njih opazili nadpovprečno stopnjo stanovanjske prenaseljenosti (preveliko število ljudi na velikost stanovanj), pogosteje bivajo v neprimernih, vlažnih stanovanjih ali takih s slabo streho, pogosteje so njihove bivalne razmere označene kot “ekstremna stanovanjska prikrajšanost”, zelo so preobremenjeni tudi s stanovanjskimi stroški. To breme je eden glavnih razlogov za deložacije. Pa tudi njihov finančni položaj se je v zadnjih desetih letih poslabšal bolj kot pri drugih.”
Pri tem je dodatno skrb vzbudilo dejstvo, da tudi socialni transferji, sploh po spremembi zakonodaje pred petimi leti, te revščine ne zmorejo več ustrezno blažiti: “Vseskozi je veljalo, da smo v Sloveniji s tem zelo učinkovito blažili tveganje revščine vsaj za polovico, zdaj pa jo zmorejo blažiti le še 40-odstotno.”
Ob tem pa je treba še poudariti, da otroci revščino čutijo nekoliko manj tudi zato, ker se starši v njihovo korist pogosto odrečejo tudi svojim najosnovnejšim potrebam: “Starši na zelo različne načine skušajo otroke obvarovati pred vplivi pomanjkanja. Tudi tako, da ne plačajo položnic. Ko smo jih vprašali, kdaj so otroku nazadnje kupili kakšen kos novega oblačila ali obutve, med različnimi dohodkovnimi skupinami staršev skorajda ni bilo razlike, je pa bila izjemna razlika pri vprašanju, kdaj so sebi nazadnje privoščili nakup novih oblačil. A treba je poudariti, da so starši pri tem omejeni in da jih zaradi omejenosti sredstev pred revščino seveda ne morejo povsem obvarovati. Je pa to žrtvovanje za otroke zelo pogost pojav.”
Čeprav je šolanje pri nas razmeroma dobro dostopno vsem in načeloma brezplačno oz. brez šolnin, pa je močno prezrto razslojevanje, ki ga med šolanjem povzročajo prav socialne razmere, v katerih otroci živijo, opozarjajo strokovnjaki: “To je res, te razmere močno določajo tudi učne dosežke, raziskava PISA denimo to potrjuje.”
Ob tem pa ostaja prezrto, da poleg samega doseganja uspeha, tudi uspešni osnovnošolci iz revnejših družin svojo poklicno pot pogosto bolj kot željo po izobrazbi podredijo temu, kateri poklic in izobrazbena stopnja jim bo čim prej zagotovila preživetje in s tem finančno razbremenila druge družinske člane.
Je pa nedvomno, da se med šolajočo se populacijo pri vseh slojih povečuje tako število otrok s priznanimi posebnimi potrebami, pa tudi tistih, ki imajo čustvene težave: “Težko je reči, zakaj, a opažamo močan porast otrok, ki imajo učne težave, prav tako narašča delež otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so bili do nedavnega na neki način prezrta skupina. Njihov delež se je med otroki s posebnimi potrebami vseskozi gibal okoli enega odstotka. Po najnovejših podatkih pa jih je med takimi šolarji 3,2 odstotka in med srednješolci 2,3 odstotka.” Pri tem je problem, da brez priznanega statusa otroka s PP taki otroci praviloma ne dobijo ustrezne pomoči, čeprav se njihovo število skokovito povečuje.
Zbornik Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza, ki so ga na pobudo Ministrstva za delo in ob pomoči Slovenske fundacije Unicef pripravili pri Inštitutu RS za socialne zadeve, prinaša tudi poglede in podatke na nasilje in na medvrstniško nasilje, na mladoletno prestopništvo, politično-vrednotni profil otrok in mladostnikov in na preživljanje prostega časa in daje pomemben vpogled, kakšne pogoje za zdravo odraščanje smo otrokom zmogli zagotoviti v zadnjem desetletju.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Monografija opomnila na grozljive podatke o revščini nekaterih skupin otrok v zadnjem desetletju
Da 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano živi pod pragom revščine, da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narastel za skoraj 50 odstotkov in da je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelnim staršem, je le nekaj grozljivih podatkov tem, na katere nas je znova spomnila pravkar izdana monografija Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza. V njej so na več kot 300 straneh zbrani tudi številni podatki in raziskave o tem, kakšne možnosti za zdrav razvoj so imeli otroci v Sloveniji v zadnjem desetletju. Posebej dragocena je primerjava s prejšnjo, deset let starejšo študijo, saj jasno kaže, kako obsežen zdrs v revščino so v tem obdobju doživele posamezne skupine otrok.
Ena od avtoric, dr. Tamara Narat, pravi, da je Slovenija sicer iz evropske perspektive s približno petimi odstotki resno materialno prikrajšanih otrok na devetem mestu med članicami EU, v zadnjem obdobju se podatki že izboljšujejo, a skrb vzbujajoče je dejstvo, da se je stopnja tveganja revščine otrok v obdobju od leta 2004 do 2014 v Sloveniji povečala veliko bolj kot v povprečju držav EU.
Samo v štirih letih smo, gledano primerjalno z državami EU, nazadovali za sedem mest in se po zadnjih razpoložljivih podatkih kazalnika stopnje tveganja revščine otrok med državami EU uvrščamo na 13. mesto. “V tem desetletnem obdobju se nam je kar dvakrat zgodilo, da je bila stopnja tveganja revščine otrok višja od stopnje splošne populacije: to se nam je zgodilo prvič,” opozarja dr. Tamara Narat.
Seveda so nezaposlenost, pa tudi prekarne oblike zaposlitve na vse te podatke močno vplivale, še posebej izrazito velja za gospodinjstva z zelo nizko delovno intenzivnostjo in vzdrževanimi otroki, pri čemer so podatki o stopnji tveganja revščine katastrofalni: “V letu 2005 je bila ta 58-odstotna, v letu 2005 pa kar 85-odstotna!”
Kar pomeni, da je 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano revnih. In da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narasel za skoraj 50 odstotkov! A to še ni vse: od vseh otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelno materjo ali očetom, je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov.
“Enostarševske družine so med vsemi v najslabšem položaju. To je med drugim zelo opazno tudi pri stanovanjskem področju, v zadnjem desetletju so pri njih opazili nadpovprečno stopnjo stanovanjske prenaseljenosti (preveliko število ljudi na velikost stanovanj), pogosteje bivajo v neprimernih, vlažnih stanovanjih ali takih s slabo streho, pogosteje so njihove bivalne razmere označene kot “ekstremna stanovanjska prikrajšanost”, zelo so preobremenjeni tudi s stanovanjskimi stroški. To breme je eden glavnih razlogov za deložacije. Pa tudi njihov finančni položaj se je v zadnjih desetih letih poslabšal bolj kot pri drugih.”
Pri tem je dodatno skrb vzbudilo dejstvo, da tudi socialni transferji, sploh po spremembi zakonodaje pred petimi leti, te revščine ne zmorejo več ustrezno blažiti: “Vseskozi je veljalo, da smo v Sloveniji s tem zelo učinkovito blažili tveganje revščine vsaj za polovico, zdaj pa jo zmorejo blažiti le še 40-odstotno.”
Ob tem pa je treba še poudariti, da otroci revščino čutijo nekoliko manj tudi zato, ker se starši v njihovo korist pogosto odrečejo tudi svojim najosnovnejšim potrebam: “Starši na zelo različne načine skušajo otroke obvarovati pred vplivi pomanjkanja. Tudi tako, da ne plačajo položnic. Ko smo jih vprašali, kdaj so otroku nazadnje kupili kakšen kos novega oblačila ali obutve, med različnimi dohodkovnimi skupinami staršev skorajda ni bilo razlike, je pa bila izjemna razlika pri vprašanju, kdaj so sebi nazadnje privoščili nakup novih oblačil. A treba je poudariti, da so starši pri tem omejeni in da jih zaradi omejenosti sredstev pred revščino seveda ne morejo povsem obvarovati. Je pa to žrtvovanje za otroke zelo pogost pojav.”
Čeprav je šolanje pri nas razmeroma dobro dostopno vsem in načeloma brezplačno oz. brez šolnin, pa je močno prezrto razslojevanje, ki ga med šolanjem povzročajo prav socialne razmere, v katerih otroci živijo, opozarjajo strokovnjaki: “To je res, te razmere močno določajo tudi učne dosežke, raziskava PISA denimo to potrjuje.”
Ob tem pa ostaja prezrto, da poleg samega doseganja uspeha, tudi uspešni osnovnošolci iz revnejših družin svojo poklicno pot pogosto bolj kot željo po izobrazbi podredijo temu, kateri poklic in izobrazbena stopnja jim bo čim prej zagotovila preživetje in s tem finančno razbremenila druge družinske člane.
Je pa nedvomno, da se med šolajočo se populacijo pri vseh slojih povečuje tako število otrok s priznanimi posebnimi potrebami, pa tudi tistih, ki imajo čustvene težave: “Težko je reči, zakaj, a opažamo močan porast otrok, ki imajo učne težave, prav tako narašča delež otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so bili do nedavnega na neki način prezrta skupina. Njihov delež se je med otroki s posebnimi potrebami vseskozi gibal okoli enega odstotka. Po najnovejših podatkih pa jih je med takimi šolarji 3,2 odstotka in med srednješolci 2,3 odstotka.” Pri tem je problem, da brez priznanega statusa otroka s PP taki otroci praviloma ne dobijo ustrezne pomoči, čeprav se njihovo število skokovito povečuje.
Zbornik Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza, ki so ga na pobudo Ministrstva za delo in ob pomoči Slovenske fundacije Unicef pripravili pri Inštitutu RS za socialne zadeve, prinaša tudi poglede in podatke na nasilje in na medvrstniško nasilje, na mladoletno prestopništvo, politično-vrednotni profil otrok in mladostnikov in na preživljanje prostega časa in daje pomemben vpogled, kakšne pogoje za zdravo odraščanje smo otrokom zmogli zagotoviti v zadnjem desetletju.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Neveljaven email naslov