Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Neveljaven email naslov