Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Neveljaven email naslov