Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Neveljaven email naslov