Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.

Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši

Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični kadi, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že več let ne pride domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da so kupili precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.

Kako pomagati?

Mitji lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Mitjo iz zgodbe Vala 202.

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

• Nova Ljubljanska banka,
• Hypo Alpe Adria,
• Abanka,
• Banka Koper,
• SKB,
• Unicredit banka,
• Delavska hranilnica,
• Sberbank,
• NKBM in
• Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

Zgodba štirinajstletnega Mitje

Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so za to, da je številčna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: “Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili.” Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami: “Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku ter pisanju in branju. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …”

Kljub strokovni pomoči, rednemu jemanju zdravil in močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: “Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre.”
Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializiran zavod. Ali pa da bi še letos, ko bo star 15 let, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.

Poldrugo stoletja stara, mrzla hiša v obupnem stanju

Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma, tam pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v približno pet kvadratnih metrov majhni sobi brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se sploh ne da vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa sobe s staro odsluženo pečjo v preddverju ni mogoče dobro ogreti. “Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti z odejo, da lahko sploh je. Hudo je,” opisuje mama.

Čez nevarno električno napeljavo kaplja deževnica

Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava po večini teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehničnem muzeju. Strah pred tem, da bi napeljava povzročila požar, je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih, voda pa teče po notranjih stenah in po napeljavi. “Kabli kar štrlijo iz stene, nekoč smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih perem ročno, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me stresla elektrika. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši.”

Otroška banjica in odslužen lavor namesto kopalnice

Poleg tega pa s starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko, še vedno pa so brez umivalnika in kopalnice: “Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje, kako naj se umije, če voda teče kar po tleh.”

Ko mi kaže, da bi rad domov, bi najraje kar umrla

Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama. Ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega starejšega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšemu okolju specializiranega zavoda: “Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla,” joče mama.

Zmanjka za še tako skromno čokoladico

V družini, v kateri sta oče in mama brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. “Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost lažje, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si izposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo.” Pogosto jim manjka pestrejša hrana, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. “Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš,” pojasnjuje mama. “Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najbolj revni v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …”

Precej materiala že pri hiši, a brez denarja za obrtnike

Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želi varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, jim je na različne načine uspelo zbrati presenetljivo veliko. “Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor pa ne moremo plačati delavcev. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa,” mamo premaga jok.

Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi se kdaj lahko izvlekel iz primeža revščine, ki kroji življenje njegovi družini. Trud, ki sta ga tako slabo izobražena oče in mama brez rednih zaposlitev vložila v to, da bi živeli vsaj znosnejše, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.