Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
Neveljaven email naslov