Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.

V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti

“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.

Pozivi, osredotočeni na maturante, spregledani dijaki triletnih programov in stiske šolarjev

Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.

Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.

Ocenjevanje zaradi ocenjevanja bo najbolj oškodovalo otroke, ki že sicer živijo v šolanju nenaklonjenim razmeram

Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj.  Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so  odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).

Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”

Kako zmorejo otroci brez pomoči staršev, sorodnikov, prostovoljcev ali plačanih inštruktorjev, kdo pomaga otokom tujcev?

Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti  pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”

“Kot aktivistka in strokovnjakinja in kot človek vas pozivam, prilagodite se stvarnosti!”

“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”

Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”