Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Najbolj jih preseneti, da lahko gredo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zaveš, da tega doma najbrž nimajo …
Novo šolsko leto se začenja s še večjim prepadom med otroki. "Vsako leto bi najraje koga odpeljala kar k sebi domov, ker vem, v kakšne razmere se vračajo otroci, ki smo jim teh 10 dni skušali dati vsaj malo veselja, sprostitve in upanja," pravi dolgoletna vzgojiteljica Karmen, ki je letos na letovanju spremljala tudi otroke iz programa Botrstvo.
Na to, da so otroci ob prihodu na letovanje sprva pogosto zadržani, razdražljivi ali agresivni, so njihovi vzgojitelji na letovanjih pripravljeni, a letošnje leto je precej drugačno. Zelo močno se pozna, da toliko tednov, celo mesecev niso imeli priložnosti biti z vrstniki oz. so bili prisiljeni biti doma, zato otrok načrtovane dejavnosti sploh ne zanimajo, najraje bi se samo družili med seboj. A ta druženja so polna konfliktov, otroci so letos neprimerno bolj agresivni, nemirni, eksplozivni in svojih čustev ne obvladujejo, priznavajo vzgojitelji iz različnih starostnih skupin otrok. Različnim generacijam pa je letos skupno tudi to, da se za razliko od prejšnjih let nikakor ne morejo umiriti in tudi ne odpreti za pogovor in izražanje stiske.
Opozarjanje humanitarnih organizacij in medijev, da otrok, ki jim je šolska prehrana izjemno pomemben ali pa vsaj bolj kakovosten vir prehrane, kot jo imajo doma, ni malo in da dostop do hrane tudi v času epidemije ni zanemarljiv problem, je znova dobilo potrditev tudi v jedilnici, opisuje Karmen: "Najbolj jih preseneti, da smejo po hrano kolikorkrat hočejo, tudi po petkrat ali šestkrat, in to tudi naredijo! Preseneti jih, da je na koncu kosila sladica, tega doma očitno nimajo. Lepo jih je gledati, kako uživajo v hrani, hkrati pa se zamisliš in se zaveš, da tega doma najbrž nimajo, da ni toplih obrokov, večerij … in te kar stisne pri srcu."
Zato je slovo toliko težje. "Zadnji večer je najbolj grozen, vselej je veliko joka, presune te, ko vidiš, da se otroci ne želijo vrniti domov. Skušaš ga potolažiti, a občutek ni dober, ker veš, kam se vračajo." In čeprav se otroci res vrnejo domov, kakršen koli ta že je, vzgojitelji z mislimi marsikdaj še dolgo ostanejo z njimi: "Letos bom domov odšla z lepo mislijo, da sem v skupini imela deklico, ki je lani na letovanju želela storiti samomor, bila je zelo zelo depresivna, zaradi domačih razmer ni vedela, kaj storiti s svojim življenjem. Kar ustrašila sem se, da se bo morda stanje ponovilo tudi letos, a sem presrečna spoznala, da je zelo napredovala, da so terapije pomagale, da nima več misli o končanju svojega življenja. Zelo sem vesela in upam, da sem tudi sama prispevala kanček k temu, da ima spet upanje, da bo njeno življenje boljše."
Da so se na letovanju lahko sprostili, izpovedali, družili, najedli, naplavali in naigrali številni otroci, med katerimi je žal znova zraslo število tistih, ki so prvič videli morje, ste pripomogli tudi poslušalci Vala 202, ki ste tudi letos pomagali s svojimi donacijami. Najlepša hvala vsem!
Nemir, nezbranost, agresijo, anksioznost in izgubo upanja, da bo bolje, ki jih letos opisujejo vzgojitelji, pa bodo otroci že jutri odnesli s seboj v šolske klopi. To bo tudi od učiteljev zahtevalo drugačen pristop, saj bo treba zapolniti ne le luknje v znanju, pač pa predvsem v razumevanju, da se je prepad med tistimi iz urejenih in premožnejših družin in med tistimi, ki jim je epidemije doma poslabšala že tako peklenske razmere, še močno poglobil.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Leto 2022 je bilo za ekipo ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, zelo zahtevno, a tudi polno lepih zgodb. Kaj bo sodelavcem, ki so nepogrešljivi del pomoči družinam, ostalo najbolj v spominu, kakšne so njihove želje in voščila za 2023?
Skupaj z ZPM Ljubljana Moste polje polnimo 11 leto sodelovanja in podpore Vala 202 programu Botrstvo v Slovenije. To pa je od samih začetkov povezano tudi z akcijo Ime leta, kjer smo letos že dvajsetič dobili ime tistega, ki je leto najbolj zaznamoval. Kaj letošnji kandidati, Imena mesecev, ki so med seboj izbrala Ime leta, menijo o Botrstvu in kaj o solidarnosti v družbi, smo jih povprašali na četrtkovi sklepni prireditvi na ljubljanskem gradu.
Neveljaven email naslov