Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja. In zelo so lačni, prenajedajo se s kruhom in v torbe spravljajo namaze za svojo družino
"Letos so res lačni, jemljejo si po deset kosov kruha in namaze, ki jih hranijo za domov, ker se čutijo odgovorni tudi za družine. Letos so tudi veliko bolj nemirni, agresivni, eksplozivni, ne morejo se obvladati, izbruhnejo brez posebnega razloga, denimo kar med pripravljenim programom, izjemno težko nadzorujemo njihovo jezo. Otroci tepejo, kričijo, nenadzorovano jočejo, se tresejo, imajo anksiozne napade. Tako skušajo opozoriti, naj jih nekdo opazi. Doma se ne počutijo varne, tukaj med nami pa se in tukaj si sploh upajo izraziti čustva. Še lani so otroci stiske bolj kazali z otožnostjo, žalostjo, depresijo. Letos tega skoraj ni, le jeza in agresija," letošnjo izkušnjo spremljanja otrok na letovanjih opisuje prostovoljka Neža. Letovanja so priložnost za nove izkušnje in nova prijateljstva, a so hkrati tudi pokazatelj, kako otroci živijo druge dni v letu. Sploh letos so se stiske, ki so se zaradi dolgotrajnega bivanja doma morda še bolj zgostile, kazale na različne načine in so presenetile tudi najizkušenejše vzgojitelje, hkrati pa so tudi razkrile, kako pomembno vlogo v življenju teh otrok igra šola.
Ko je doma pekel, je šola zanje varen dom vsaj nekaj ur na dan
"Oni nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja, da bi jim kdo pomagal. Saj se v medijih kar veliko govori o takih stiskah, a tudi sama si nisem predstavljala, da je tako hudo, dokler se nisem srečala s temi otroki. Še hrana in pijača niso samoumevni!"
"Ko je šolanje potekalo na daljavo, so morali biti doma. Niso dobili pravega izobraževanja, niso bili z vrstniki, niso imeli niti 5 ur varnostni na dan, ki jim jih sicer zagotavlja šola. In šola je zanje varen dom! Tam jih nihče ne tepe, tam je hrana, ki pri naših otrocih ni samoumevna. Varnost, ljubezen, hrana, dom, vsak otrok, vsak človek ima potrebo po tem. In vsak si zasluži počutiti se varno. In če se šole spet zaprejo, je to pekel za otroke!" opozarja Neža. "Oni nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja, da bi jim kdo pomagal. Saj se v medijih kar veliko govori o takih stiskah, a tudi sama si nisem predstavljala, da je tako hudo, dokler se nisem srečala s temi otroki. Še hrana in pijača niso samoumevni!"
Tudi zagotavljanje varnosti in sprejetost sta pomembna za zdravje otrok
Zdaj, ko mora po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova ostajati doma, bi ob odločanju, kdaj in za koliko časa bo treba otroke umakniti iz šol, odločevalci morali upoštevati tudi širšo sliko, opozarjajo v humanitarnih organizacijah. Če se nevarnosti virusa že precej dobro zavedamo, se nevarnosti neprimernega okolja, nasilja, zanemarjanja in ustrahovanja otrok, ki bo nedvomno imelo tudi dolgoročne posledice, zavedamo bistveno premalo. In tudi to ima pomemben vpliv na zdravje otrok. "Za te otroke je šola varna hiša, ne izobraževalna ustanova. Oni se tam počutijo varno in tam so varni, izobraževanje je zanje drugotnega pomena," še dodaja Neža.
Letovanja, na katerih se otroci iz svojih domov vsaj začasno umaknejo, pa so zanje zelo pomembna izkušnja, zato hvala vsem, ki ste tudi letos pomagali, da so se jih lahko udeležili tudi otroci iz programa Botrstvo.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja. In zelo so lačni, prenajedajo se s kruhom in v torbe spravljajo namaze za svojo družino
"Letos so res lačni, jemljejo si po deset kosov kruha in namaze, ki jih hranijo za domov, ker se čutijo odgovorni tudi za družine. Letos so tudi veliko bolj nemirni, agresivni, eksplozivni, ne morejo se obvladati, izbruhnejo brez posebnega razloga, denimo kar med pripravljenim programom, izjemno težko nadzorujemo njihovo jezo. Otroci tepejo, kričijo, nenadzorovano jočejo, se tresejo, imajo anksiozne napade. Tako skušajo opozoriti, naj jih nekdo opazi. Doma se ne počutijo varne, tukaj med nami pa se in tukaj si sploh upajo izraziti čustva. Še lani so otroci stiske bolj kazali z otožnostjo, žalostjo, depresijo. Letos tega skoraj ni, le jeza in agresija," letošnjo izkušnjo spremljanja otrok na letovanjih opisuje prostovoljka Neža. Letovanja so priložnost za nove izkušnje in nova prijateljstva, a so hkrati tudi pokazatelj, kako otroci živijo druge dni v letu. Sploh letos so se stiske, ki so se zaradi dolgotrajnega bivanja doma morda še bolj zgostile, kazale na različne načine in so presenetile tudi najizkušenejše vzgojitelje, hkrati pa so tudi razkrile, kako pomembno vlogo v življenju teh otrok igra šola.
Ko je doma pekel, je šola zanje varen dom vsaj nekaj ur na dan
"Oni nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja, da bi jim kdo pomagal. Saj se v medijih kar veliko govori o takih stiskah, a tudi sama si nisem predstavljala, da je tako hudo, dokler se nisem srečala s temi otroki. Še hrana in pijača niso samoumevni!"
"Ko je šolanje potekalo na daljavo, so morali biti doma. Niso dobili pravega izobraževanja, niso bili z vrstniki, niso imeli niti 5 ur varnostni na dan, ki jim jih sicer zagotavlja šola. In šola je zanje varen dom! Tam jih nihče ne tepe, tam je hrana, ki pri naših otrocih ni samoumevna. Varnost, ljubezen, hrana, dom, vsak otrok, vsak človek ima potrebo po tem. In vsak si zasluži počutiti se varno. In če se šole spet zaprejo, je to pekel za otroke!" opozarja Neža. "Oni nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja, da bi jim kdo pomagal. Saj se v medijih kar veliko govori o takih stiskah, a tudi sama si nisem predstavljala, da je tako hudo, dokler se nisem srečala s temi otroki. Še hrana in pijača niso samoumevni!"
Tudi zagotavljanje varnosti in sprejetost sta pomembna za zdravje otrok
Zdaj, ko mora po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova ostajati doma, bi ob odločanju, kdaj in za koliko časa bo treba otroke umakniti iz šol, odločevalci morali upoštevati tudi širšo sliko, opozarjajo v humanitarnih organizacijah. Če se nevarnosti virusa že precej dobro zavedamo, se nevarnosti neprimernega okolja, nasilja, zanemarjanja in ustrahovanja otrok, ki bo nedvomno imelo tudi dolgoročne posledice, zavedamo bistveno premalo. In tudi to ima pomemben vpliv na zdravje otrok. "Za te otroke je šola varna hiša, ne izobraževalna ustanova. Oni se tam počutijo varno in tam so varni, izobraževanje je zanje drugotnega pomena," še dodaja Neža.
Letovanja, na katerih se otroci iz svojih domov vsaj začasno umaknejo, pa so zanje zelo pomembna izkušnja, zato hvala vsem, ki ste tudi letos pomagali, da so se jih lahko udeležili tudi otroci iz programa Botrstvo.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
6-letni Leon in 18-letna Maja živita sama z očetom, saj mama ni več mogla zdržati pritiska finančnega dna. Oče je namreč po nekaj letih vodenja zelo uspešnega podjetja, ko ga je poslovni partner čez noč okradel za vse, kar je ustvaril , ostal brez vsega in na cesti.
“Tukaj imamo iz tedna v teden več ljudi, tudi več kot 80 jih pride v enem samem dnevu po paket hrane, detergentov, plenic, skratka vsega, kar nam posamezniki in podjetja podarijo. Zelo so zadovoljni in veseli in komaj čakajo, da lahko pridejo. Žal le enkrat na mesec …,” je ob koncu dneva, ko je že zmanjkalo hrane za vse, ki so prišli po pomoč, povedala Nina Balent, sodelavka ZPM Ljubljana Moste Polje. Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce pripeljala do tega, da so mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, v Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.
Zgodba sedmošolca Amadeja, srednješolca Aleša in njune mame je taka kot zgodba mnogih, ki so zaradi bolezni, ločitve in izgube službe začeli izgubljati bitko z vsakodnevnimi stroški in krediti, najetimi v srečnejših časih. Na vratih se zdaj vrstijo rubežniki, čez nekaj dni bo njihov dom že na dražbi, družina pa nima kam …
Prav vse družine, ki jih spoznavate v naših zgodbah v podporo projektu Botrstvo, spremljamo še dolgo po objavi. Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more povsem rešiti. Med njimi je zgodba sedmošolke Eme. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, jih skrbela vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.
Maša je 13-letnica, navdušena športnica. Klemen in Tilen pa sta njena bratca, 8-mesečna dvojčka, ki zaradi mnogo prezgodnjega rojstva potrebujeta ogromno dodatne nege. Oba starša sta izgubila zaposlitev, najprej zaradi tvegane nosečnosti mama, takoj po rojstvu sinov pa še oče. Družina živi v najemniškem stanovanju in ima le nizke socialne prihodke. Po plačilu nujnih stroškov, ki jim zagotavlja streho nad glavo, tako že zmanjka …
13-letni Erik in njegova 4-letna sestrica sta kljub očetovi zaposlitvi pogosto ostajala tudi brez hrane. Ko smo jih obiskali maja letos, je družina je životarila ob vse večjih dolgovih in živela v hladnem najemniškem stanovanju, v katerem je vlaga kar tekla po stenah in se zažirala v zdravje in tudi v oblačila. Zaradi tega vonja so Erika vrstniki pogosto zasmehovali in izločali iz družbe, češ da je jamski človek. Vse to je občutljivega najstnika pripeljalo do poskusa samomora in priznanja, da o končanju življenja pogosto razmišlja. Le nekaj dni po objavi zgodbe, so zaživeli povsem drugačno življenje.
Neveljaven email naslov