Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?
Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Da otroci tudi pri 10-ih letih še nikoli niso videli morja, je nekaj, kar preseneti in presune tudi vzgojitelje, ki jih spremljajo na letovanjih. Ta pa niso le stik z morjem, pač pa tudi stik s popolnoma drugačnim svetom od tistega, ki so ga vajeni.
Projekt Botrstvo, na katerega opozarjamo ob ponedeljkih, je bil s svojo Brezplačno pravno pomočjo vpet tudi v iskanje rešitev za nekaj tisoč družin, ki so lani izgubile del subvencij za stanarine. Čeprav je del zakona, ki jim jih je odvzel, Ustavno sodišče že pred dobrim mesecem razglasilo za neustavno in je ministrica Anja Kopač Mrak zagotovila, da bodo upravičenci prejeli že subvencije za junij, je njeno ministrstvo porabilo še skoraj ves dodaten mesec za iskanje načina, kako upravičencem to pravico vrniti.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Počitniška doživetja za otroke so pomemben del odraščanja, nabiranja izkušenj v novih krajih, novih okoljih, v družbi vrstnikov, ki jih najprej ne poznaš, nato pa v nekaj dneh postanejo prijatelji, nekateri za zmeraj. Nekoč so bila vsaj v obliki nepogrešljivih kolonij, sindikalnih domov, prikolic in kampiranj po vsej jadranski obali samoumeven del otroštva, danes o tem odloča pretežno le starševska denarnica.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Neveljaven email naslov