Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
Smučanje je sicer med popularnejšimi športi pri nas, a je tudi med dražjimi. Zato strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da v selekcijah otrok in mladostnikov skorajda ni več otrok iz manj premožnih družin zgolj zato, ker še tako talentiranemu otroku ne zmorejo kriti enormnih stroškov treningov, priprav in tekmovanj. Zato smo toliko bolj veseli, kadar lahko v projektu Botrstvo s pomočjo številnih donatorjev pomagajo izjemno talentiranemu mladostniku uresničiti smučarske sanje.
Tudi s koproducentsko podporo RTV Slovenija je nastal najnovejši film Jana Cvitkoviča “Družinica”, ki v angleščini nosi naslov “The basic of killing” ali v neposrednem prevodu: osnove ubijanja. Film namreč opozarja tudi na pogubne posledice, ki jih v dotlej idilično družinico vnese izguba obeh zaposlitev, a tudi zbirokratizirane in neučinkovite zakonodaje, ki ljudem v podobnih stiskah ne nudi primerne pomoči.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
V njej so novega lastnika dobile zmagovite superge, ki jih je takoj po finalni tekmi projektu Botrstvo brez pomisleka podaril vzhajajoči zvezdnik svetovne košarke Luka Dončić.
Zmagovalne športne copate Luke Dončića smo prodali za 30.000 evrov. Hvala vsem!
Na Valu 202 je potekala že šesta velika humanitarna dražba. Tokrat je zanjo briljantni mladi košarkarski zvezdnik Luka Dončić podaril superge, ki jih je nosil na vseh pomembnih tekmah tega prvenstva, tudi na finalni.
Večkrat poudarjena podrobnost iz življenja daleč najboljšega mladega igralca pravkar minulega evropskega prvenstva, Luke Dončiča, je, da je za zagotovitev nemotenih treningov oče Saša opravljal tudi honorarna dela, tudi vozil taksi po Ljubljani. Zdaj je to le še zanimivost z Lukove izjemne športne poti, a denar je pomemben odločevalec o usodi karier številnih otrok. Tudi zatov projektu Botrstvu tako vztrajno opozarjajo na to, da družba talentov ne sme izgubljati zgolj zato, ker je je nadarjen otrok morda rodil v družini, ki naraščajočih stroškov športne ali umetniške poti ne zmore. Združena podpora donatorjev in klubov pa lahko.
“Imeli smo tudi otroke, ki so ne le nižjo glasbeno šolo, pač pa tudi srednješolsko glasbeno izobrazbo pridobili tako rekoč brez finančnega prispevka staršev,” dostopnost glasbenega izobraževanja pri nas opiše predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol in ravnateljica Konservatorija Maribor Helena Meško.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Potekale so ob morju in v hribih, prinesle so številne aktivnosti, izmenjavo izkušenj, nova znanja in nove prijatelje…. Mnogi bi iztekajoče počitnice preživeli brez izkušnje letovanj, če jim teh ne bi omogočili tisti donatorji, ki razumejo, zakaj je tako pomembno, da se vsaj za nekaj poletnih dni združijo otroci iz premožnejših družin in tisti, ki jim nekaj dni radosti pomeni tudi pobeg od krutega vsakdana.
Peter Prevc kljub napornemu urniku priprav na novo sezono ne zanemarja projekta Botrstvo. Skupaj s podjetjem Gorenje je namreč podaril 1000 paketov zvezkov otrokom v socialni stiski. Denar zanje pa zbirata tudi dve mladi kuharski ekipi, ki s kuharskimi mojstrovinami po fer ceni razveseljujeta obiskovalce po celotni Sloveniji.
Tudi hrana je za nekatere otroke vse prej kot samoumevna. Na to so ob koncu lanskega poletja opozorili spremljevalci, ki so na letovanjih spremljali otroke iz projekta Botrstvo
Mnogo otrok iz socialno ogroženih družin potrebuje vaše prispevke, da bodo tudi oni lahko jeseni svojim vrstnikom povedali, kako je bilo na morju.
Zadnjo petletko Vala 202 je zagotovo zaznamovala tudi podpora projektu Botrstvo, v katerem se je tudi zaradi naše odmevne medijske podpore zbralo za več kot 9.5 mio evrov pomoči za najrevnejše otroke z vseh koncev Slovenije. V teh letih smo ne le opozarjali na posamezne usode otrok in na številne sistemske pomanjkljivosti, ki so otroke dobesedno potiskale v revščino, pač pa smo skušali najti tudi rešitve za neposredno pomoč. Tako že nekaj let s posebnimi akcijami in z vse bolj odmevnimi dražbami pomagamo zbirati sredstva za obšolske dejavnosti in razvoj talentov ter za kakovostno preživljanje počitnic in prostega časa. Zadnje leto pa smo z veselje podprli tudi Dijaški sklad, namenjen sofinanciranju bivanja dijakov v dijaških domovih: mnogi med njimi so se prav zaradi tovrstne finančne pomoči sploh lahko odločili za šolanje zunaj svojega kraja oziroma so z njim lahko nadaljevali. Ob koncu šolskega leta je o pomenu tega sklada za dijake doma Lizike Jančar v Mariboru spregovorila tudi pedagoginja in svetovalna delavka doma Vlasta Prajnc.
V pozivu k sistemskim spremembam tudi poroštveni sklad in sprememba vračila štipendij, ki jih država odteguje tudi s posegom v otroške dodatke!
Na konferenci o prihodnosti slovenske državne blaginje, ki je ta teden potekala v Ljubljani, je bila med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. Primerjalno z drugimi državami je skrb za otroke in v marsičem še vedno na visoki ravni, vendar pa bi družinska politika z nekaj spremembami lahko bila bistveno bolj učinkovita, opozarjata gostji oddaje dr. Nada Stropnik (Inštitut za ekonomska raziskovanja) in dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo).
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Neveljaven email naslov