Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Nekdanji košarkar Goran Dragić je minuli petek uradno zaključil ambasadorsko leto, v katerem je z dobrodelnimi akcijami zbral 886.000 evrov za pomoč športnikom iz socialno šibkih okolij. Večji del donacij je namenjen programu Botrstvo v športu, štafetno palico pa je predal dvakratni olimpijski prvakinji Janji Garnbret. Z novo ambasadorko smo se pogovarjali o pomenu spodbujanja mladih športnikov in o soočanju z izzivih, ki jo bodo čakali na poti dobrodelnosti.
Zgodi se, kar se še malo pred tem zdi nepredstavljivo: iz stabilnega, čeprav skromnega življenja se človek naenkrat znajde v situaciji, ko mora otrokom začeti odrekati hrano in na cente preračunavati, kako preživeti mesec brez odklopov elektrike. To je bil čas, ko sem lagala kot nikoli prej v življenju, da ja nihče ne bi vedel, kako težko živimo. In čeprav je bilo hudo, obstaja še hujša reč: zavedanje, da bo treba za pomoč prositi, pravi sogovornica, mama dveh šolarjev z zdravstvenimi in razvojnimi težavami, ki je po 18 letih izgubila službo. Zakaj je kar nekaj mesecev odlašala s pošiljanjem prošnje, kako težko se je soočiti s finančno stisko, kaj ta pomeni za otroke? Koliko ji je pomagala že osnovna pomoč humanitarnih organizacij in zakaj sama vse opogumlja, naj gredo po pomoč prej, kot je to storila sama?
Oktober je mesec ozaveščanja o ADHD. Kratica, sicer zapisana v angleščini, pomeni primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti, imela pa naj bi ga skoraj desetina otrok. Otroci z ADHD so praviloma zelo težko pri miru, težko se osredotočijo na dejavnosti, naloge težje dokončajo in lahko imajo tudi vedenjske težave. Zato je pot skozi šolski sistem zanje lahko zelo težka, pogosto potrebujejo prilagoditve in odločbe, ki jim omogočajo dodatno pomoč. A pot do pomoči ni preprosta in zahteva veliko starševskega truda in znanja. In kaj je z otroki, katerih starši tega ne zmorejo?
Raziskava Mladi v Sloveniji 2024 pri nas že od leta 2000 raziskuje številne vidike družbenih razmer in razmišljanj mladih o različnih temah. Letošnja razkriva, podobno kot še nekatere druge študije, slabšanje duševnega zdravja med slovenskimi mladimi, stalno naraščanja občutkov stresa, odtujenosti in pesimizma glede lastne prihodnosti in prihodnosti slovenske družbe, čeprav je materialna blaginja družbe kot celote objektivno boljša.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
Neveljaven email naslov