Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Starostniki niso najranljivejša skupina le v epidemiji koronavirusne bolezni, že dolgo jih ogrožajo tudi revščina, slaba dostopnost dolgotrajne oskrbe, o kakovosti njihovega življenja vse bolj odloča njihov finančni položaj. Ženske, starejše od 75 let, so pri nas že vrsto let najrevnejša skupina prebivalcev. Epidemija je vse to le še poslabšala, omejila je dostop do zdravstvenih storitev in prinesla za marsikoga mučno osamljenost. Projekt Vida je na številne stiske opozoril že lansko jesen, ob prvem valu epidemije so številne uporabne informacije za pomoč starostnikom zbrali na portalu Vida, dodali pa tudi storitev Čvekifon. Društvo Humanitarček je postalo eno najpomembnejših glasov sicer "nevidnih" starostnikov s socialnega roba. Njihovo delo bomo v naslednjih mesecih podprli tudi na Valu 202. Katere izkušnje prvega vala bi morali nujno upoštevati v obdobju, ko drugi val epidemije znova tako močno posega v življenja starostnikov, še posebno revnih in osamljenih?
Nepričakovano hitro zaprtje šole je onemogočilo, da bi šole pravočasno pomagale pri opremljanju otrok z računalniki, mnoge starše skrbi, kje dobiti tiskalnike, kupiti papir, kako plačati internet? Nemalo šol bo za razliko od spomladanske epidemije tokrat zahtevalo obvezno prisotnost pred računalniškim ekranom po šolskem urniku, kar pomeni, da bi vsak otrok potreboval svoj računalnik, družina pa kakovostno internetno povezavo. Kakšni tedni so pred družinami, ki tega ne zmorejo zagotoviti, saj imajo težave že pri nakupu hrane in zagotavljanju ogrevanja? Kaj skrbi humanitarne organizacije, ko se srečujejo z vse več prosilci, ki se prvič v življenju srečujejo s tako hudimi finančnimi stiskami in ki prej še nikoli niso prosili za pomoč?
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Neveljaven email naslov