Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.

Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski

“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.

Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.

Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.

Moje poklicne sanje mame niso zanimale

Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”

Obsojali so me, a moja duša je zdaj mirna

In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”

Mama dobivala Anjino štipendijo, nato pa tik pred deložacijo odšla neznano kam in jo pustila z dolgovi

Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”

Streho nad glavo ima, vendar so bivalne razmere obupne

Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”

V zimo s pošvedranimi športnimi copati in tankimi jopicami

“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.

En mesec z zlomljeno nogo

Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.

Mama se mi nikoli več ni oglasila

“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”

Tako zelo si želim šolati se še naprej!

Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”

Poljubne zneske je mogoče nakazati na  poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.

Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

• Nova Ljubljanska banka,
• Hypo Alpe Adria,
• Abanka,
• Banka Koper,
• SKB,
• Unicredit banka,
• Delavska hranilnica,
• Sberbank,
• NKBM in
• Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.