Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski
“Žalostno otroštvo sem imela, z mamo se nikoli nisva razumeli, nisva našli skupnih točk, nikoli se nisem počutila dovolj dobra za njo, vedno sem se počutila le kot breme, ki se ga ne more znebiti, ki ne bo nikoli dovolj dobro zanjo. Nepomembno je bilo, kako sem se trudila biti pridna, ubogati, pa da bom nekega dne lahko pokazala, da sem naredila nekaj, zaradi česar bo lahko ponosna name. Verjetno sem bila zaradi tega tudi tolikokrat tepena. Nikoli ni bilo tako, kot sem sanjala: da ko pridem domov iz šole, da me kdo objame in mi reče ‘pridna si bila danes, pa rada te imam’. Tega nikoli ni bilo pri nas. Pri nas je bilo vedno, ‘ ja glej, že spet si lačna, kako ti bom hrano kupila, kako si si lahko teniske raztrgala, s čim naj ti kupim nove?’. Ni bilo hrane, več mesecev je bila odklopljena elektrika, voda, ogrevanje … hkrati pa je bilo vedno za cigarete, za kavice tudi vedno, za mene nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Nikoli ni bilo tistega občutka doma … Vedno sem si želela imeti dom. Ni pomembno, kako je videti, samo da si na toplem, pa obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi. To sem si vedno želela!” Tako prvih 15 let otroštva, ko je še živela z mamo, nekaj časa pa tudi s polsestro, opisuje najstnica Anja.
Anja je od objave zgodbe dobila veliko pomoči v rabljenih oblačilih, obutvi in drugih potrebščinah, zato taka pomoč ni več smiselna. Prav tako po 12. novembru 2017 ne bo mogoče več darovati s pomočjo SMS sporočili (vsa SMS sporočila z geslom BOTER5, poslana na 1919 od 13. novembra 2017 do konca leta bodo namreč namenjena za akcijo “Čarobna zima“.
Brez omejitev pa je mogoče kadarkoli darovati na spodaj navedeni TRR z obvezno pripisanim sklicem 553. Ne glede na datum darovanja bodo vsa sredstva porabljena izključno za njeno boljše življenje.
Takega doma, kot si ga je želela, ni dočakala. Razmere so se še poslabšale, ko je bila zaradi nasilja polsestra dodeljena svojemu očetu in je šla živet k njemu. Anja, ki svojega očeta ne pozna, je ostala z mamo. Ta jo je tudi prisilila, da se je vpisala v bližnjo srednjo šlo, čeprav Anje poklic, pri katerem bi bila obsojena na pisarniško birokracijo, sploh ni zanimal. Vse življenje si je namreč želela delati z ljudmi. Ker pa bi šolanje za izbrani poklic v njenem primeru pomenil tudi selitev v mesto in plačilo dijaškega doma, se je mamini zahtevi uklonila. “Na šoli je bilo grozno. Poslušati nekaj, kar te niti najmanj ne zanima. Kar duši te, nenadoma sploh več ne slišiš profesorja, ampak samo vidiš sebe, kako do konca življenja delaš nekaj, kar sovražiš, kar te niti približno ne veseli. Hujšega si ne morem predstavljati. To mi je bilo tako grozno, mame pa to ni zanimalo. Njej ni bilo pomembno to, da sem jaz otrok, ki ima velikanske želje, pa sanje, kako bo nekega dne nekaj posebnega, da bo delal to, kar ga veseli. To njej ni bilo pomembno.”
In ni šlo. Vsemu trudu navkljub je prvi letnik ponavljala in nato po nekaj mesecih tako neželeno smer šolanja povsem opustila. To je bila težka, grozljiva odločitev, pravi Anja. “Raje sem naredila nekaj tako groznega. Veliko ljudi me je obsojalo zaradi tega, ampak v duši imam mir zaradi tega, kar sem naredila!”
Ko ni hodila v šolo, je čistila in likala drugim družinam, da bi vsaj nekaj zaslužila, katastrofa pa je bila neizogibna: “Imeli sva enosobno socialno stanovanje, najemnina je bila zelo nizka. Moja mama pa je denar zapravila za vse drugo, za fante, za cigarete in očitno ni bilo dovolj, da bi plačala najemnino. Potem sem izvedela, da naju bodo vrgli iz stanovanja, elektriko so nama izklopili, sploh ni bilo več denarja za hrano, za nič. Potem je mama odšla v neznano. Odselila se je. Očitno je pobegnila pred vsemi težavami. Ostala sem sama in na cesti.”
Ne samo to. Mama centra za socialno delo ni obvestila o prekinitvi hčerkinega šolanja in je zato vse do konca šolskega leta kot njena skrbnica sama dobivala Anjino štipendijo. Anja o tem ni vedela nič, še več, pravi, da jo je takoj po prekinitvi šolanja še spomnila, da mora odjaviti štipendijo. Mama ji je zagotovila, da je to seveda storila in da je celo že vrnila tudi štipendijo za tistih nekaj mesecev, ko je Anja še hodila v šolo. Dve leti dobivanja štipendije, v katerih ni opravila šolskih obveznosti, sta imeli res hude posledice.
Ko se je namreč Anja naslednje šolsko leto le vpisala na tako zelo želeno šolo in tudi ob pomoči dijaškega sklada projekta Botrstvo tudi v dijaški dom, se je izkazalo, da so bila mamina zatrjevanja o vračilu štipendije debela laž in da bo morala preživeti brez centa državne pomoči. Za socialni sistem pa Anja ni bila nikoli otrok v neverjetni stiski, ampak predvsem in najprej dolžnik.
“Vložila sem prošnjo za štipendijo, a ni bila odobrena. Ko sem na pristojnem CSD vprašala, zakaj ne, so mi rekli, da sem jaz dolžna 800 evrov. Seveda tega nisem vedela. Mama je ta denar dvigovala, meni se o tem še sanjalo ni. In ker je mama štipendijo dobivala, sem bila dve leti brez nje. Potem so mi jo sicer odobrili, a je v resnici nisem dobivala, ker se dolg odplačuje še za nazaj, tako da sem še vedno brez štipendije.”
Sreča v tragediji te mladostnice, ki očeta ne pozna , ki se ji mama že več kot tri leta sploh ni oglasila in ki se ji je odreklo tudi skoraj celotno mamino sorodstvo, je bila, da jo je tik pred deložacijo in brez centa dohodka pod streho vzel daljni sorodnik: “Gospod je starejši, dobiva le zelo nizko pokojnino, pa še od te plačuje kredit, za katerega je bil porok, najela pa ga je moja mama. Zdaj je še to njegovo breme. Živiva v stari hiši, ki nima fasade, povsod je plesen. Lani nisva imela denarja za drva in zaradi tega bilo vse vlažno, mokro. Pokurila sva tudi vse stare omare, ampak vedno naju je zeblo – podnevi, ponoči. Ni pomagalo, da sem bila pokrita s petimi odejami in da sem v hiši imela oblečeno vse, kar sploh imam. Če pozimi nimaš drv, se to pozna, vlaga se je razrasla po stenah. Vse poletje sem hodila delat in opravljala prakso, tam se je nabralo nekaj napitnine, da sem lahko kupila barvo in prebarvala vsaj stene v moji sobi. Vse ostalo sem dala za popravilo strehe, ki jo je načelo neurje, ostalo mi ni popolnoma nič, čeprav sem potrebovala toliko stvari, tudi pripomočke za to šolsko leto.”
“Tudi letos še nimava zagotovljene kurjave za vso zimo in hiša je že zdaj močno podhlajena. Zebe naju v hiši, seveda tudi zunaj nje. Za obleči nimava veliko. Potrebujem oblačila, ker hodim v šolo, na prakso, kjer delam s strankami, pa imam samo ene kavbojke. Že te so seveda precej uničene, ker jih nenehno perem. Zima prihaja, nihče od naju nima ne zimske jakne ne obutve. Oba sva vso lansko zimo preživela v zdelanih športnih copatih, velikokrat se niso posušili do naslednjega dne, perilo je že v zelo slabem stanju. Tudi sostanovalke v dijaškem domu so me spraševale, kako to, da imam tako uničene brisače in zakaj ne prinašam več oblačil, da bi se med tednom večkrat preoblekla … V dobrodelni organizaciji v našem kraju je zelo težko dobiti ustrezne stvari za naju.”
Kako naj razmišljam o kopalnici, če pogosto zmanjka celo za hrano?
Za oblačila ni, ker jima po plačilu stroškov, in še to le najnujnejših, za vso hrano, zdravila, oblačila, kurjavo in nujna popravila hiše, ostane največ 20 evrov na teden. “Velikokrat nama zmanjka za hrano, čeprav kupujeva izključno najcenejše stvari v akcijah. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kupila jogurt. K sreči si nekaj zelenjave pridelava, včasih nama sosedje dajo jajca ali kakšen drug pridelek. Včasih pa je pač ves teden na jedilniku samo kruh ali samo solata. Seveda se nama to pozna tudi na zdravju, tako kot tudi plesen, ki iz sten sili v pljuča.” Ob tako minimalnih dohodkih in dvakrat letno dodeljeni izredni denarni pomoči jima je povsem jasno, da bo lavor na tleh nikoli izdelane, neogrevane kopalnice še naprej edina možnost za ustrezno higieno. Anjo pa vsaj tako kot razmere za bivanje skrbi za prihodnost: v lanskem šolskem letu je pri predmetu, pri katerem mora imeti vsak dijak svoje pripomočke, dolgo ostala neocenjena, ker jih ni imela s čim kupiti. Že evro, dva, trije so namreč zanjo pomembna vsota denarja.
Taka finančna stiska ima tudi dobesedno boleče posledice. ” Avgusta, ko sem izstopala iz avtobusa, sem si poškodovala nogo. Močno me je bolelo, a žal nisem imela več denarja za še eno avtobusno vozovnico, da bi prišla do zdravnika. Seveda me je bolelo, močno, a sem stisnila zobe in si mislila, da sem v življenju preživela že kaj hujšega od tega. Toda bolečina ni minila in ko se je začelo šolsko leto, sem le šla do zdravnika, ki mi je pojasnil, da sem si nogo zlomila. Ker sem z zlomljeno nogo hodila ves mesec, se mi je kost narobe zarasla, posledice pa še zdaj močno občutim. Zdaj bi morala še na fizioterapijo, ampak nimam časa, ker bi to pomenilo dva ali celo tri tedne odsotnosti od obvezne prakse, brez katere šolanja ne morem končati. Zelo pomembno mi je tudi, ker vsak dan, ko sem na praksi, dobim nekaj napitnine, pa še kam grem delat, da bom lahko imela vsaj nekaj denarja, če bo potrebno popravilo v hiši ali da bo šlo za šolanje,” preživitveno strategijo opisuje prizadevna dijakinja.
“Moram misliti na vse to, ker na nikogar več ne morem računati: ta gospod, pri katerem živim, mi že tako ali tako ogromno pomaga s tem, da smem živeti pri njem in me z že tako skromno pokojnino tudi vzdržuje. Mama se mi po nenadnem odhodu nikoli več ni oglasila. Sva sicer “prijateljici” na Facebooku, a mi nikoli ni napisala niti besede, nikoli me ni vprašala, kako sem, ne zanima je. Očitno nisem otrok, ki si ga je želela in nikoli ne bom dosegla njenih pričakovanj. Ne glede na to, kako se trudim postaviti se na noge, kako se trudim preživeti, kako uživam v šolanju za poklic, ki sem si ga izbrala. Zanjo nikoli ne bom dovolj vredna.”
Triletni program šolanja bo letos kljub vsemu, kar je morala preživeti, in kljub finančni stiski, ki ji najeda zdravje, uspešno končala. In čeprav še kako zelo razume, kakšen strošek bi pomenilo nadaljnje šolanje in kakšno olajšanje bi prinesla zaposlitev za vsaj minimalno plačo, je nadaljevanje šolanja še vedno njena nepopisno velika želja: “Definitivno želim nadaljevati šolanje. Želim uresničiti svoje želje in sanje, da bom nekega dne lahko ponosna nase, da bom stala na svojih nogah. O tem sanjam že od otroštva. Moja najhujša nočna mora je, da šolanja ne bi mogla nadaljevati samo zaradi pomanjkanja denarja. Če mi bo uspelo, bom res najsrečnejši človek na svetu!”
Poljubne zneske je mogoče nakazati na poseben račun, ki je zanjo odprt na ZPM Moste Polje, tam sprejemajo tudi drugo materialno pomoč zanjo. Prav vsa denarna sredstva pa bodo v celoti, torej brez slehernih odbitkov, namenjena temu, da Anja v boju za lepšo prihodnost ne bo več tako zelo osamljena.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Anjina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Neveljaven email naslov