Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Neveljaven email naslov