Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Neveljaven email naslov