Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti.
Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike.
Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Projekt Vida že dobro leto opozarja, da so številni starostniki tudi lačni, prezebli in osamljeni. Za pravičnejšo in sistemsko pomoč revnim in spregledanim pozivajo k poenostavitvi pridobivanja varstvenega dodatka
"France, 90 let, 290 evrov pokojnine. Žena mu je umrla pred desetimi leti, edini sin je umrl za rakom pred 15 leti. Našli smo ga z izklopljeno elektriko, grel se je s termoforjem. Na pultu je imel četrtino hlebca kruha, ki si ga je pripravil za naslednjih deset dni, skupaj s štirimi paštetami in z nekaj konzervami pasulja," opišejo "Humiji" usodo enega od pozabljenih.
France je eden od številnih starostnikov, ki jih člani društva Humanitarček že vrsto let osebno spremljajo in z raznovrstno pomočjo spreminjajo njihove usode. Dobro leto star projekt Vida je prav z objavljanjem življenjskih zgodb starostnikov postal prepoznaven glas dotlej neslišanih. Zapisane so tudi na portalu Vida.
"Portal Vida je nastal tako rekoč iz obupa, saj se iz leta v leto veča število starostnikov, ki potrebujejo pomoč. Seveda tudi fizično, a pomembnemu deležu ljudi bi pomagale že uveljavljene sistemske rešitve. Do katerih pa ne znajo priti. Med takimi so denimo izredna denarna pomoč, varstveni dodatek, subvencija najemnine, plačilo dopolnilnega zavarovanja. Zato smo na enem mestu zbrali vse informacije in obrazce v upanju, da bodo bližnji znali pomagati neveščim starostnikom v svoji okolici," pojasni predsednica društva Ninna Kozorog.
Za tiste, vešče uporabe spleta in njegovih pridobitev, je sicer dostopnost do pomoči lažja kot kadar koli prej, a prav generacije, ki bi pomoč najbolj potrebovale, imajo teh veščin najmanj. In revščina med starostnicami nad 75. letom je kar 28-odstotna, kar pomeni, da v njej živi več kot 27.000 žensk.
"Obrazcev ne spletu je ogromno, a treba jih ne natisniti, izpolniti in poslati. Seveda obstaja tudi elektronsko pošiljanje vlog, a 80-letni Marici že s težavo razložim, kaj sploh internet je, ne morem pa od nje pričakovati, da bo z oddajo elektronske vloge poskrbela za svojo eksistenco," ilustrira realnost sogovornica. "Nekatere rešitve smo dobro zastavili, pozabili pa smo na 'informacijski mrk' med našo generacijo in generacijo naših dedkov, pradedkov, prababic."
Seveda to ne velja za vse starostnike in seveda še zmeraj obstajajo tudi vse klasične poti oddajanja vlog in prošenj in tudi možnost nakupa že natisnjenih uradnih vlog, toda: "Pozabljamo na manjša mesta, kjer sploh ni več prodajaln takšnih obrazcev. Moj priljubljen primer je gospa iz Ruš, ki se mora po tak obrazec odpeljati vse do Maribora, saj ga ne more kupiti v nobeni knjigarni v svojem okolišu. Zdaj pa so še knjigarne tako ali tako zaprte. In v času, ko so ljudje najranljivejši in bi pomoč še bolj potrebovali, je ta še težje dostopna."
Nekateri centri za socialno delo sploh med epidemijo skušajo pomagati tako, da prosilcem po dogovoru pošljejo prazen natisnjen obrazec na dom, a to še vedno pomeni, da ga morajo znati izpolniti in še, da ga morajo odnesti na pošto. Kar je v obdobju vse redkejših poštnih poslovalnic in vse daljših vrst pred njimi vse prej kot dostopen in starostniku prijazen način pomoči.
Kljub naštetemu pa je oddajanje vlog vendarle samo manjši del problema. Drug je izpolnjevanje pogojev za tak dodatek. Varstveni dodatek je neke vrste naslednik nekdanjih starostnih pokojnin, ki pa so pred osmimi leti iz pravice v pokojninski blagajni postale pravica iz socialne. Že ob tej spremembi pogojev zanjo ni izpolnjevalo veliko ljudi, pozneje, ko se je izkazalo, da morajo otroci po smrti staršev ta prejemek vračati, pa se je varstvenemu dodatku odpovedalo še deset tisoče upravičencev – iz skoraj 47.000 prejemnikov pred "veliko socialno reformo" jih je tako leta 2015 varstveni dodatek prejemalo manj kot 10.000.
Kljub nekaterim poznejšim popravkom zakonodaje do danes pri starostnikih vztrajata dva večja zadržka: "Še zmeraj je prisoten strah, da bo dodatek treba vračati, a od leta 2017 ga ni treba več!"
Nezaupanje, da pomoč ni le prikriti kredit, bi torej z informiranjem moral izginiti, sploh za ljudi, ki nimajo otrok. Drugačen zadržek imajo tisti starostniki, ki otroke imajo, in takih je večina. Po zakonu namreč starostniku država ne bo pomagala, dokler v pomoč najprej ne vključi njegovih otrok, to pa je zanje velika čustvena prepreka, opozarjajo prostovoljci, ki strahove in zadržke starostnikov dobro poznajo: "Največja težava je hakeljc v zakonodaji, da morajo starši predložiti tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, ki jo morajo skleniti s svojimi otroki. Dolžnost preživljanja staršev je namreč zapisana v zakonu in tako je treba v tej pogodbi tudi doreči vsoto, s katero bodo svoje starše preživljali."
V navodilih, ki so jih od pristojnega ministrstva dobili centri za socialno delo, sicer ni izrecno zapisano, da je taka izvršljiva notarska pogodba obvezen pogoj in ponekod neuradno priznavajo, da ne vztrajajo vselej pri njej, kljub temu pa centrom ta možnost ostaja in je odvisna od presoje posameznega socialnega delavca. Kadar je pogodba z otroki pogoj, starostniki velikokrat odstopijo od prošnje za pomoč, saj otrok s tem ne želijo obremenjevati. Ali pa da sploh ne želijo, da ti vedo za njihovo stisko. Včasih pa je sklepanje pogodbe res težko izvedljivo: "Denimo v družinah, kjer je bilo nasilje. Če je to kjer koli zavedeno, CSD-ji praviloma na vztrajajo več, da je treba sklepati takšno pogodbo." Problem pa so družine, kjer je izbruhnilo nasilje, a to ni bilo prijavljeno. Pogosto sploh ne vemo, kaj je pripeljalo do razdorov v družinah, a na koncu zanje najvišjo ceno plačajo obnemogli starostniki.
"Skrbimo za gospo, ki ima sina, živečega v Skandinaviji, ki z njo ne želi imeti nikakršnih stikov. Ker je dobro situiran in bi jo bil zmožen preživljati oz. plačevati razliko med njenimi dohodki in višino morebitnega varstvenega dodatka, kar je tudi po zakonu dolžan, gospa tega dodatka ne more dobiti." – Ninna Kozorog
Sicer velja, da dolžnost otrok do preživljanja staršev ne pomeni nujno, da morajo otroci starše finančno podpirati, njihova pomoč se lahko ovrednoti, četudi gre za osebno pomoč, oskrbo ali hrano. Prav tako staršev niso dolžni finančno podpreti otroci, ki sami živijo pod socialnim robom. Če pa imajo otroci denimo povprečno plačo, a velike lastne finančne obveznosti, je postopek že bolj zapleten.
Ko torej starostnik potrebuje pomoč od države, morajo v ta postopek biti vpleteni otroci. In to nekatere starostnike povsem odvrne od tega, da bi zanjo zaprosili, kažejo izkušnje s terena.
Za te najranljivejše skupine bi zato morali poiskati dostopnejše in dostojnejše pomoči k varni starosti, so prepričani v Humanitarčku:
"Dober primer avtomatizacije je informativni izračun za dohodnino. Zagotovo se spomnite, da smo dohodninsko napoved pred leti izpolnjevali sami, zdaj pa prejmemo že izpolnjeno. Sprašujem se, zakaj česa podobnega ne moremo narediti za socialne prejemke, saj gre za skupino ljudi, ki je najbolj odrezana od informacij in od informacijskih rešitev. In avtomatizacija varstvenega dodatka bi bila velik korak k zmanjšanju revščine."
Kako jo izpeljati, Humanitarčki prepuščajo stroki. Dodelitev solidarnostne pomoči v spomladanskem delu epidemije je bila izredno dobrodošel, a žal enkraten finančni ukrep. Potrebujemo trajnejšega in dostojnejšega, menijo v društvu.
Morda bi lahko po vzoru informativnega izračuna za dohodninske napovedi starostnike obvestili, katere pravice jim glede na višino dohodka pripadajo, in jih v primeru, ko ne vložijo ugovora, šteli kot prejemnike takih pravic. Ne le denarne pomoči in varstvenega dodatka: "Tako bi lahko denimo bili obveščeni tudi, ali jim pripada subvencija najemnin, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zato oblikovalcem sedmega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije predlagamo, da se takoj avtomatizira način dodeljevanja pravice do varstvenega dodatka, nato pa tudi trajnejšo rešitev tudi za pokoronski čas." Zato, da bo rešitev dosegla prav vse starostnike in ne le tistih, ki imajo srečo, da jih je opazila kakšna organizacija, kot je Humanitarček. "Utopično je pričakovati, da bo nekdo pri osemdesetih letih preživel s pokojnino 200 evrov. Kako si bo pri teh letih prislužil kak dodaten evro? Saj vendar ne moremo dopustiti, da bi bili v naši državi ljudje v 21. stoletju tako zelo na robu. In ena od rešitev je avtomatizirana dodelitev varstvenega dodatka in sorodnih pravic. Čas je, da nehamo z birokratizacijo in se začnemo z ljudmi ukvarjati na človeka vreden način. Avtomatizacija takega dodatka brez nepotrebne birokratizacije je razlika med iti spat lačen ali sit, med tem, ali bo ždel v mrzli sobi ali pa se bo lahko pogrel s kaloriferjem."
Generaciji, ki je soustvarila to državo, namreč po mnenju Humanitarčkov dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Podrobnejša argumentacija in možnost podpisa sta tukaj: Pobuda za avtomatizacijo in debirokratizacijo varstvenega dodatka.
Na spletni strani www.projektvida.org so poleg te pobude in informacij o možni pomoči starostnikom pripeti tudi obrazci vlog. Navedene so tudi možnosti pomoči starostnikom: že jutri bosta obstoječim humanitarnim možnostim plačila položnic ali obdarovanja z nujnimi življenjskimi dobrinami dodana tudi tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "Skriti Božiček" za brezdomce in za starostnike.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
Neveljaven email naslov